DOLCEVITAHedonisti vseh dežel, združite se!

Maj 2011, letnik III, številka 18

Tema

PREKMURJEOkultno

LETEČ I CIRKUSMONTYJA PYTHONA25 karatov

CARLO PETRINIIN SLOW FOODKo kitare treskajo

PINK FLOYD –THE WALL

Kva pa j' to tacga?Boštjan Napotnik

kuha kotJoan Roca!

sl

ad

ko

živ

lj

en

je

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje.EVROPSKA UNIJA REPUBLIKA SLOVENIJA

Prekmurska gi banica je posebnost med sladicami. Uvr-ščamo jo med nacionalne slovenske kulinarič-ne dob rote in je nosilka zaščite – zajamčena tradicionalna posebnost. Ta stara prekmurska praznična in obredna jed je dobila ime po be-sedi »güba« (guba), ki kaže na njeno značilno večplastno sestavo. V pokrajini ob Muri se je uveljavila že v starih časih. Prvotna gibanica je bila po sestavi nekoliko drugačna od današnje, skozi stoletja se je bogatila s plastmi nadevov

www.disi-po-prekmurju.si

in se izoblikovala, kot jo po-znamo danes. Zaščitena receptura vodi

do specifičnega videza rezin prekmurske giba-nice, ki jo odlikuje tudi bogat razpon vonjev in okusov. Zaščiteno prekmursko gibanico ponu-jajo izbrane gostilne, turistične kmetije, hoteli in pekarne, ki spoštujejo tradicijo in vrednotijo kakovost. Originalno kakovost in spoštovanje standardov izkazujejo s pridobljenim certifika-tom, ki jim med drugim dovoljuje tudi uporabo zaščitnega znaka za živila višje kakovosti.

DOLCE VITA 3

UVODNIK

Drugi so krivi!

revija mnogih življenjskih radosti

Načeloma izhaja drugi petek v mesecu kot

priloga poslovnega časnika Finance

Izdaja:

Sršen & Sršen, k.d., Kidričeva 57, 1236 Trzin

Odgovorni urednik: Tomaž Sršen

Pomočnica odgovornega urednika: Darja Verbič

Pisci:

Bruno Gaberšek

Marko Oblak

Boštjan Napotnik

Janez Resnik

Tomaž Sršen

Darja Verbič

Fotografije: zasebni arhivi, Getty images

Lektorica: Milojka Mansoor

Oblikovanje in prelom: Starling, d.o.o., Vrhnika

Tisk: Set, d.o.o., Vevška 52, 1260 Polje

Za tiskarno: Ivo Gulič

Kontakt: revija@revija-dolcevita.si

Marketing: marketing@revija-dolcevita.si

Fotografija na naslovnici:Prekmurški bograč v gostilni RajhFoto: Aleš Fevžer

DOLCEVITAHedonisti vseh dežel, združite se!

Neobvezno kosilce v solidni mestni restavraciji. Natakar prinese na mizo govejo juho, ki jopriporočajo kot del dnevnega menija. Že njen videz me pretrese. Bledo, brez »cinkov« napovršini, v njej industrijski rezanci najslabše kakovosti ... Ko dam žlico v usta, brbončice nahitro spišejo ostanek poročila: hladno, z dodatkom kocke, dietetično. V glavnem zanič. Seveda jene pojem, kolega, ki je z menoj, tudi ne. Natakar, očitno vajen takšnih prizorov, neprizadetovpraša: »Vam ni bilo všeč?« V en glas rečeva »ne«, on pa pobere krožnika in ju odnese nazaj.Nikomur nič. »Tole postaja pa zanimivo,« mi reče kolega in glasno pritrdim. Glavna jed –testenine – so iz istega gnezda, prinese pa jih natakarjeva kolegica. Heh. Brezkrvno inbrezizrazno, brez okusa. Ko pride čas za račun, k mizi pristopi lastnik, s katerim se na videzpoznava. »Sem slišal, da vama ni bilo všeč,« začne pogovor. Kot vedno odkrito povem svojemnenje. Človek se zamisli in iz njegovih ust se vsuje vrsta žalostink in sevdalink: »Danes midostavljavec zelenjave ni prinesel tistega, kar sem naročil. Glavni kuhar je zbolel, pa morda resni bilo v redu. Goveje juhe je zmanjkalo pred pol ure ...«»Hej, dovolj!«Mar v tej državi res ni nikogar, ki bi znal in si upal reči: »Oprostite, naredil sem napako! Zmotilsem se! Kalkulacija se mi ni izšla! Bil sem šlampast! Zaj..al sem!!!?« Kje je čut odgovornosti?Nismo roboti in žal čedalje več ljudi od nas pričakuje, da bomo prav to. Ampak tudi roboti sezmotijo, ljudje pa pač imamo slab dan. Robota popravijo, nas ne morejo. To moramo storitisami. Se pogledati v zrcalo in reči: »Polomil sem ga!« Najmanj to. Evropskemu poslancu grdinovinarji podtaknejo škandal, županu afero, tretjemu kaj drugega. Vsi tajijo in krivdo zvračajona druge. Kdo ima pri nas jajca, da se po storjeni napaki vzpne na oder pod luči in vsaj reče:»Oprostite mi, delal sem v dobri veri, vendar sem ga polomil in zato odstopam.« To je težko,hudičevo težko. Sam sem imel s svojo avtodresuro velike težave in še zdaj jih imam. Priznam.Biti odgovoren pomeni odrasti.Vse je v tem, kar je že davnega leta 1979 Roger Waters, vodja skupine Pink Floyd, napisal inodpel v skladbi Another Brick in the Wall (Še en zidak v zidu). Več podrobnosti si lahko preberetev rubriki legendarni albumi in koncerti, ampak za vse tiste, ki tega ne nameravate brati – taskladba je bolj preroška, kot je kdorkoli takrat mislil, vključno z avtorjem. Govori o zelopomembni stvari, ki se ji reče NEGATIVNA SELEKCIJA. Naši šolski sistemi nas vzgajajo vposlušne ovce, ki se kot lepo oblikovani zidaki sestavljamo v zidove in tam bivakiramo. Bolj alimanj uspešno. Ko se opeka utrudi, njeno mesto zapolni nova. In tako naprej. Družba in šole nasukalupijo v profile, s katerimi je lahko manipulirati, jih izkoriščati in nategovati. Ovcam je lahkovladati. »Ovce su za šišanje,« se glasi eden posrečenih pregovorov naših nekdanjihsodržavljanov. In seveda, strižejo nas z veliko vnemo. Poglejmo na primer (ne samo naše) vladneslužbe. V njih deluje na tisoče univerzitetno izobraženih ljudi, ki so se pridno učili, da so prišlido diplome in našli delo. Vladna služba je (vsaj do zdaj) bila varna; predvsem za ljudi brezambicij. Za tiste, ki so želeli svoje (ne)znanje prodajati na kolikor toliko varen način. In kajdelajo zdaj? Prekladajo papirje, ki nimajo nikakršne povezave s tistim, kar so študirali! Sosrečni zidaki v zidu! Ali so odgovorni, ne vem.V teh institucijah se po opravljenem delu pri nekem projektu ne govori. Če se govori, vladaprepričanje, da to delo ni bilo dobro opravljeno. Da je bil polom. Da bodo koga skalpirali innajmanj vrgli iz službe. To seveda ne obstaja, psihoza pa ostaja. Zato je bolje, da je vse tiho. Daja ne bi kdo koga pohvalil in ga dal za zgled. Bog ne daj! Zato se tukaj negativna selekcijaveselo razrašča. In čez te meje pridejo tisti, ki so se skozi leta tako ukalupili, da jih sistempotrebuje bolj, kot bi oni potrebovali sistem. Je pa lagodno in o mladostnih idealih nihče nerazmišlja več; če se jih seveda sploh še kdo spomni. In odgovor na vprašanje odgovornosti?»Kaj je (že) to?«Odgovornih ljudi je vsak dan manj. Tisti, ki bi priznali napako, so skoraj izumrli. Pa naj gre zaotroka, ki je po nesreči z žogo razbil šipo, ali pa za gostinca, ki je postregel juho iz vrečke,namesto da bi rekel: »Ni je več,« in ponudil kaj drugega. Ali za državnega uslužbenca, ki birekel: »Trudil sem se, a mi ni uspelo ...«■

Tomaž Sršen,odgovorni urednik

4 DOLCE VITA

DOGODNIK

Inglenook z novim enologomverjetno veste, da je znani ameriški filmski režiserFrancis Ford Coppola (Boter i, ii in iii, apokalipsa zdaj inše nekaj mojstrovin) že več kot dve desetletji zapisanvinu in njegovo posestvo je eno najbolj znanih vkaliforniji. Pred kratkim je kupil legendarno posestvoinglenook in za prvega enologa najel Francoza. PhilippBascuales je do zdaj kar enajst let deloval v prestižnibordojski kleti Chateau Margaux. že(l)jno čakamo prverezulate. na fotografiji je posestvo inglenook.

Šampanjec Drappier osebno v SlovenijiZelo redko, če sploh kdaj, se nam slovencem (tistim hedonističnim seveda)zgodi, da se lahko doma »v živo« srečamo in pogovarjamo z dedičem,solastnikom (skupaj z očetom) in hkrati z glavnim enologom šampanjske kleti.Michel drappier je bil pripravljen na različne pogovore, od zelo resnih dozabavnih. klet drappier leži v južnem delu pokrajine Champagne – Cote des Bar– še natančneje v mestecu Urville. Značilnost tega območja je predvsem modripinot, ki so ga v preteklosti prinesli iz okolice Bordeauxa.seveda Michel drappier ni prišel k nam »kar tako«. srečanje v gostilni Pri Pokuna Brezovici nam je omogočil eden najbolj izkušenih v vinskem poslu, staneTerlep (www.vina.si), ki te šampanjce zastopa pri nas. drappier spada (ponjihovih merilih) med manjše kleti, saj napolnijo približno 600.000 steklenic naleto. obdelujejo 105 hektarov, od tega jih imajo pol v lasti. v redni ponudbiimajo sedem šampanjcev: osnovni hišni brut Carte d'or, Brut nature (100-odstotni modri pinot), signature – Blanc de Blanc (100-odstotni chardonnay),Rose brut val de demoiselle (100-odstotni modri pinot, eden redkih rosejev vŠampanji, pridelan z maceracijo jagodnih kožic), Grand sendree Milesimme2004, Milesimee exception 2004 in Champagne Charles de Gaulle. Zadnji je bil»uradni šampanjec« francoskega predsednika de Gaulla, žena zdajšnjega, CarlaBruni, pa je velika ljubiteljica njihovega Brut bruta.Tisti večer smo v zavetju gostilne Pri Poku na Brezovici poskusili šest drappierjev.Med prej naštetimi je manjkal le »predsedniški«. Pa nič zato. Predstava je bilaizjemna. Tu velja poudariti še eno za nas zanimivo in srečno zgodbo, za članedružine drappier pa malo manj. vsi so namreč alergični na žveplove spojine(sulfite, sulfate …itd). Zato so zelo veliko dela in raziskav namenili iskanju poti,da so pridelali izvrstne šampanjce z zares najnižjo mogočo vsebnostjo žvepla.Čudoviti dokazi so tukaj, tudi pri nas. skupne značilnosti vseh drappierjev so: vvinogradih uporabljajo izključno hlevski gnoj, kjer in kolikor je le mogoče,vinograde obdelujejo s konji, osnovnih vin po končanem drugem,mlečnokislinskem vrenju praviloma ne filtrirajo, steklenice šampanjca papuščajo na kvasovkah najmanj tri leta. Upam si trditi, da so šampanjci drappierprava stvar za tiste ljubitelje, ki že imajo nekaj kilometrine z mehurčki in ki znajoin zmorejo uživati v odkrivanju kompleksnosti šampanjcev.ekipa gostilne Pri Poku z Robertom Trobcem in njegovo ženo Matejo na čelu jez izbiro jedi dokazala, da je mogoče celotno večerjo izpeljati ob šampanjcih:zeleni šparglji s škampom in kozico, brancin na fižolovi terini, tuna na črnemrižu s pomarančno omako in grdobin(c)a v testu – na črni trobenti. Besedilo infotografija: Bruno Gaberšek.

DOLCE VITA 5

DOGODNIK

Sauvignon Forum (Češka), Vinalies Internationales (Francija),Maribor (Slovenija), Düsseldorf (Nemčija) in Verona (Italija) – to somesta, kjer so v zadnjem mesecu dni triumfirala vina kleti Vinakoper.Na Češkem so v sklopu ocenjevanja Sauvignon forum Vinakoprupodelili zlato medaljo za vino Capris Cabernet Sauvignon 2007. IzFrancije je prišla medalja srebrnega leska – na ocenjevanju VinaliesInternationales je to odličje dobilo vino iz prestižne serije IstrskiRubini (Shiraz 2008). Na sejmu Prowein v Düsseldorfu so v izboruvin, ki ga narekujejo potrošniki, dobili certifikat za izjemno vino(Capris merlot 2006). V okviru mednarodnega vinskega sejmaVinitaly v Veroni sta v kategoriji rdečih vin, starih od pet do šest let,Capris plemenito rdeče 2005 in Capris merlot 2006 prejela priznanje»gran menzione«. Mariborski zavod SloVino pa je sivemu pinotu2010 podelil naslov »špargljevo vino«.

Paul Bocuse – kuhar stoletja!starosta francoske visoke kuhinje, 85-letni PaulBocuse, je pred kratkim od ameriškega kulinaričnegainštituta dobil priznanje za življenjsko delo – kuharstoletja! legendarni kuhar je sicer v pokoju, vendar ševedno vsak dan nadzira svoje kuharje v restavracijiauberge du Pont de Collonges v lyonu. TretjoMichelinovo zvezdico je dobil pred 46 leti in nič nekaže, da bi kakšno izgubil. »sodobna kulinarikapostaja preveč zapletena,« pravi legenda z velikanskokapo na glavi. »Težko je dobiti toliko dobrih surovinhkrati. Zdi se mi pomembno, da imaš ob sebi dobregamesarja, dobre dostavljavce zelenjave in rib in dobrekuharje.«

Košaki TMI postavljajo temelje za dolgoročni razvojeno najbolj cenjenih in uspešnih podjetij iz slovenskeživilskopredelovalne industrije, košaki, namerava z naložbamiv obdobju 2010–2015 optimizirati poslovni proces in uvestiizboljšane proizvode. v podjetju se zavedajo, da je prvi pogojza uspeh samo vrhunska kakovost, podprta z razumno ceno.Z novo, sodobno opremo bodo izboljšali obstoječe proizvodein uvedli nove. To in še več je na tiskovni konferenci vmariborskem hotelu Piramida povedal direktor jure Bojnec,ki zatrjuje, da bodo s pomočjo te posodobitve, ki bo stala 13milijonov evrov, s petega mesta med slovenskimi predelovalcimesa prišli na tretje. dela naj bi bila končana do leta 2013. nafotografiji (z leve): smiljan Fingušt, vodja trženja, košakovedobrote in direktor podjetja jure Bojnec.

Kitajci so zblazneli in perfidni Angleži to dobro vedo. Dražbena hišaSotheby's je prejšnji mesec na dražbi v Hongkongu za steklenicoprestižnega bordojca Chateau Lafitte iz leta 1869 iztržila 233.972dolarjev. Prodali so dve. Za dražbo, ki jo njihovi konkurenti, hiša Christie's,načrtujejo za konec maja, pa napovedujejo še višje številke za starebordojce.

6 DOLCE VITA

DOGODNIK

Štajerska pomlad pod Pohorjemvinogradniki in vinarji združenja vino Štajerska (na fotografiji z leve:danilo steyer, lojze Gaube, danilo Flakus (klet dveri Pax), Mirč valdhuberin Boštjan Protner – Protnerjeva hiša joannes) in Terme Maribor so vmariborskem hotelu Habakuk priredili spomladansko kulinarično vinskoprireditev s pokušnjo vin letnika 2010.degustacijski meni so sestavljale kombinacije špargljev, dimljenihkapesant, svinjske in telečje ličnice, raviolov, govejega fileja, terine gosjihjeter in sladkega kompota, vinarji pa so svoja vina osebno predstavili.kuharsko ekipo pod vodstvom prvega kuharja hotela Habakuk, Robijažibrata, so izbrani gostje nagradili z gromkim aplavzom.

Pri portovcih je tako: če neka hiša želi dobiti posebno dovoljenje zapolnitev letniškega porta, mora dati vino v ocenjevanje na PWI (PortoWine Institute), kjer glede na kakovost dobi to dovoljenje. Zdaj so bilev igri pokušnje za letnik 2009 in pokazale so se več kot zanimive razlikemed največjima hišama, med Taylor's in Graham's. Prvi zatrjujejo, daso to vina odličnega letnika, drugi pa svojih portov sploh niso dali vanalizo, ker pravijo, da letnik ni bil dovolj dober. In oboji imajovinograde v »coni A«, ki zagotavlja najboljše razmere za pridelavo innajboljše grozdje.

Suckling pri Kupljenujames suckling (na fotografiji v sredini) je bil dolga letavodilni ocenjevalec vin pri svetovno znani reviji Winespectator. Pred letom dni se je posvetil svojimprojektom, ki so še skrivnost. Tudi potem ko smo gazalotili v kleti kupljen v svetinjah na jeruzalemskihgričih, ni povedal nič bolj natančnega. očitno pa senekaj kuha, saj sta jože kupljen (na levi) in njegov sinsamo kupljen (na desni) zelo skopa v izjavah, ki imajoskupni imenovalec: »ko bo čas, bomo že povedali!«

Kruharne – novo iz Žitasredi aprila so vrata odprle prve kruharne na treh različnihlokacijah v ljubljani in kopru – to so nove prodajalne kruha,pekovskega peciva in sendvičev višjega kakovostnega razreda,ki so jih razvili v skupini žito. do konca letošnjega leta pa bo pokruhih zadišalo iz skupaj desetih kruharn po sloveniji. kruharnedosegajo drugačnost predvsem s kakovostnimi surovinami intradicionalnimi postopki v pripravi ter dejstvom, da njihovi kruhine vsebujejo nikakršnih nenaravnih dodatkov. Za ta projekt sov žitu namreč v manj kot pol leta razvili več kot 60 novihizdelkov.Trenutno so na kruharninih policah beli, črni, mešani, pirin inkoruzni kruh ter kruh s semeni, francoska baguetta in fougasse,italijanska ciabatta in focaccia ter krušni izdelki z olivami,gorčico, špinačo, sirom, domačo šunko in praženo čebulo.Postopoma pa lahko v kruharnah pričakujemo tudi ameriškibagels, bližnjevzhodne matzah, lavash, pita kruh, židovskichallah, nemški pumpernickel, slovenski pisani kruh in kruh zdodatkom piva. otvoritveni govor ob prvi kruharni v ljubljanina kongresnem trgu je ob sodelovanju etnologa damjanaovsca (na fotografiji desno) in voditeljice Mojce Mavec (nafotografiji levo) imel predsednik skupine žito Toni Balažič (nafotografiji v sredini).

DOLCE VITA 7

Tuševa kuharska zvezdaje rojenav svetu je poklic kuharja zelo cenjen intudi donosen, vendar se tega zavedapremalo slovencev, še posebnomladih. Zato so pri podjetju Tušzastavili projekt, kjer so letos že drugičizbrali »Tuševo kuharsko zvezdo«.Tekmovali so učenci slovenskihsrednjih gostinskih šol in šestericanajboljših iz predtekmovanja se je vvelikem finalu pomerila med seboj.Zmagala je Magdalena Pec (nafotografiji) s srednje šole za gostinstvo

in turizem Maribor, ki je sotekmovalce premagala v pripravi glavne jedi (govejimedaljoni s špinačno omako, maslenimi krompirjevimi cekini z zelišči in sortiranozelenjavo) in sladice (limetino-skutina postrjenka z jagodnim cullyjem in mariniranimimalinami). vsi tekmovalci so prejeli enake sestavine, iz katerih so na podlagi svojekreativnosti, znanja in inventivnosti pripravili jedi. Predsednik strokovne komisije inpredsednik društva kuharjev in slaščičarjev slovenije Tomaž vozelj je s svojo ekipopozorno spremljal in nadzoroval potek tekmovanja: »letos so dijaki pokazali bistvenoveč znanja in sposobnosti kot lani, kar se je videlo tako na krožnikih kot pri izvedbi, pane samo v današnjem finalu, ampak tudi v predfinalnih izborih.«

Redžepi je utrujenČeprav je bil letos po izboru lestvicesan Pellegrino kuhar prestižne danskerestavracije noma Rene Redezpi (nafotografiji) že drugič izbran zanajboljšega kuharja na svetu, je obprevzemu priznanja izjavil, dapotrebuje počitek. »ko sem lani dobilta naslov, smo bili zasedeni vse leto.Potrebujem počitek, da se sestavim,« jeob prejemu te nagrade dejal simpatičnidanski albanec. nekaj podobnega jelani storil tudi največkrat nagrajenikuhar, Španec Ferran adria, ki je svojorestavracijo el Bulli za dve leti zaprl.letos med prvo stotnijo ni bilonobenega slovenca ali Hrvata. lani jebil edini uvrščeni slovenec janezBratovž na 89. mestu, najboljši južnisosedi (restavracija Plavi podrum vvoloskem) pa so pristali na 81. mestu.

Nedavna raziskava je pokazala, da mladi Italijani pijejo manj vina in se bolj posvečajo »močnejšim« pijačam.Številke kažejo, da je to posledica »drobljenja družine« kot povezovalnega člena starejših in mlajših. Zaradi hitregatempa življenja je čedalje manj družinskih obedov, kjer je bilo vino sestavni del menija. Medtem ko še vedno 69odstotkov Italijanov, starejših od 60 let, vsak dan pije vino, je ta delež pri mlajših (skupina med 18. in 36. letom)občutno manjši (13 odstotkov).

Kempinski Palace na široko odpirasvoja kulinarična vrataPrestižni petzvezdični hotel kempinski palace vPortorožu je v začetku tega meseca s polno parona novo odprl vrata svoje restavracije sophia.Pod vodstvom nemškega kuharja Curtaschefflerja, ki se je v treh letih bivanja pri nas žedobro naučil slovensko, so uspešno predstavilinov, atraktiven meni, ki bo brez dvomanavduševal tudi največje sladokusce. Posebnopoglavje je niz zunajserijskih sladic izpodpreciznih rok francoskega slaščičarskegamojstra davida Potierja, ki so vsekakor vrednevašega obiska. na fotografiji je zmagovalnaekipa (stojijo z leve): Tihomir storjak in jorgZupan (kuharja), Marko savić (vodja vrtnegadela restavracije), Bojan Poljšak in PhilippMöllers (kuharja) in sommelier Matjaž Zalar.sedijo ( z leve): slaščičarski mojster david Poitier,Tim Hillemann (FB manager) in glavni kuharCurt – daniel scheffler.

8 DOLCE VITA

DOGODNIK

Qubik caffé tudi kot dodatekekskluzivnim jedemQubik je nova blagovna znamka kave, ki jo proizvajain trži italijanska butična pražarna vidiz&kessler izZgonika (sgonico) in je del skupine Cogeco iz Trsta.ob promocijski večerji v gostinskem učnem centruad formandum so dijaki pod vodstvom slovenskegakuharja in učitelja kuhanja na tej šoli MatejaTomažiča (pri nas vodi restavracijo Majerija vvipavski dolini) gostom večera postregli večerjo skavnimi aromami. kava Qubik je spremljala jedi odpredjedi do sladice. na jedilnem listu so bilimarinirani sardoni z želatino kave s. domingo inkandirano pomarančo, fini rezanci v kremni omaki zbučo, škampi in kavnim prahom santos Rio verdeter svinjski file v skorji kave etiopia sidamo inbrinove jagode s korenčkovim kapnikom z baziliko.Za konec so se gostje posladkali z bavarsko kremo skavo Guatemala antigua Pastores in karamelizira-nim žganjem. Med okusno večerjo je o zgodovin-skih vezeh med kavo in našimi kraji govoril stefanoCosma, novinar, izvedenec s področja enogastro-nomije. svoji vini (prulke in teran) sta predstavilaBenjamin Zidarich iz vasi Praprot (Prepotto) invenko Černic iz kleti Rubijski grad iz sovodenj obsoči. na fotografiji so Matej Tomažič (prvi z leve) innjegovi pomočniki.

Društvo Sommelier Slovenije je gostilo mednarodno didaktično komisijosvetovnega združenja ASIPredstavniki društva sommelier slovenije, ki je edino pravo tovrstno društvo pri nas,saj je polnopravno včlanjeno v asi (association de la sommellerie internationale), soprejšnji mesec sprejeli šest članov mednarodne didaktične komisije tega svetovnegazdruženja. komisija, ki jo sestavljajo predsedniki društev sommelierjev iz devetihrazličnih držav sveta, je na tridnevnem delovnem obisku spoznavala slovenijo kotvinogradniško deželo. ob tem so obravnavali izhodišča za prenovo izobraževalnihprogramov in se seznanili s programskimi smernicami izobraževanj, ki jih društvosommelier slovenije uspešno izvaja že 19 let. Član te didaktične komisije je tudidavorin Škarabot, podpredsednik društva sommelier slovenije, ki predstavlja srednjoevropo. na zadnjih dveh skupščinah svetovnega združenja somelierjev asi sta ivanPeršolja, predsednik društva sommelier slovenije, in podpredsednik davorinŠkarabot predstavila sistem našega izobraževanja, ki je pri članih didaktične komisijezbudil veliko zanimanja, še zlasti 3. stopnja izobraževanja, ki je bila v sloveniji prvičizpeljana spomladi leta 2009. na zaključni večerji v vinarski hiši Movia je gostomnazdravil tudi briški župan Franc Mužič. nekateri člani komisije so bili nad prikazanimtako navdušeni, da se bodo vrnili k nam na dopust. na fotografiji: ekipa med obiskomna turistični kmetiji Belica v Medani.

Šampanjci z letniško oznako stanejo ponavadi vsaj enkratveč kot tisti brez nje, ki jih imenujejo NV (non vintage – brezletnika in so mešanice različnih letnikov). Da bi ta prestižnapeneča se vina dobila letniško oznako, pomeni, da so moralebiti v tistem letu res idealne razmere in da je bil pridelekodličen. Velika večina šampanjskih hiš je objavila, da bo poletu 2002 naslednji letniški 2004. Obenem so povedali, daza letnik 2005 tega ni mogoče pričakovati.

DOLCE VITA 9

Vinski spektakel v Veroni, alternativci v CereiTako kot petinštirideset let poprej je tudi tokrat svoja vrata pred tremi tedni zaprl veronskivinski sejem, ki velja za največjega v evropi. letošnji prikaz in obisk govorita o okrevanjuvinskega trga, ki je bil zadnji dve leti kar precej »osmojen« zaradi posledic svetovnegospodarske krize. Še več – vinitaly, kot se sejem imenuje, je letos posekal vse mogočerekorde! v petih razstavnih dneh (trije dnevi so bili poslovni, dva pa za ljubitelje) so naštelirekordnih 156.000 obiskovalcev, ki so okušali vina več kot 3600 razstavljavcev iz vsega sveta.več kot polovica obiskovalcev ni bila italijanov, razstavljavci pa poročajo o povečanju številauspešno podpisanih prodajnih pogodb s trgovci in distributerji iz vsega sveta.slovenija je bila tudi tokrat močno zastopana. ker ob vsakem sejmu priredijo tudiocenjevanje vin, je treba posebej omeniti velik uspeh kleti Goriška brda, saj so za chardonnayBagueri 2008 dobili srebrno medaljo. Ta dosežek je ta chardonnay uvrstil med največkratnagrajeno slovensko vino tega leta v evropi. Poleg te nagrade je namreč dobil tudi srebrnomedaljo na ocenjevanju v Franciji (Chardonnay du Monde), srebrno medaljo na ocenjevanjuv splitu in zlato medaljo med belimi vini na sarajevskem salonu okusa.kot vedno so bili Brici med našimi vinarji na veronskem sejmu najštevilneje zastopani, sajvečino svojih vin prodajajo v italijo. na njihovi skupni stojnici so se med drugimi predstavljali:valter sirk, kmetija jakončič, Bučinel, Ščurek, Pulec, vina Ferdinand in kmetija Prinčič. vrstepred stojnico so bile več kot impresivne.Še korak više pa sta samo tiste poslovne obiskovalce presenečala Marjan simčič in štajerskaklet verus, ki imata za italijanski trg skupnega distributerja – podjetje Cuzziol s.p.a. ker greza enega največjih italijanskih trgovcev, ki trg naših zahodnih sosedov zalaga s prestižnimiin visokokakovostnimi vini iz vsega sveta, je vključitev naših vinarjev v to druščino vsekakorvelik uspeh.seveda pa tudi pri vinih obstajajo alternativna gibanja. Med najopaznejšimi so vini veri(Prava vina) iz italije, ki pod svojim dežnikom združujejo vse tiste, ki vina pridelujejo nadrugačne načine. lahko govorimo o biodinamiki, o ekovinih, o vinih brez dodanega žvepla,o vinih z demetrsko pridelavo v vinogradih in še o marsičem. kakorkoli že – vini veri so 150-glavo članstvo pripeljali v slikovito mestece Cerea blizu Mantove, kjer so v času sejma vinitalyponujali drugačno podobo vin. največ je bilo seveda italijanskih vinarjev, dokaj številna paje bila tudi slovenska ekipa (Mlečnik, Batič, Čotar in Movia). Če pa jim dodamo še zamejskeslovence (Zidarich, dario Princich, vodopivec, la Castelada – brata Bensa), ki so tako ali takosvetovni prvaki pri maceriranih vinih, je bila slovenščina ob številnih obiskovalcih iz našedržave drugi najpogosteje slišani jezik. Čeprav je že veliko poznavalcev prerokovaloskorajšnji konec tovrstnega vinarjenja, je bil položaj na sejmu zelo obetaven. veliko trgovceviz Belgije, nizozemske, velike Britanije in Zda je izkazovalo izjemno zanimanje za tovrstnavina in tudi vinarji so se ob koncu sejma že lahko pohvalili z novimi pogodbami.

Marjan Simčič (vina Simčič), Rajko Žličar in Danilo Šnajder (oba iz kleti Verus) so se skupajpredstavljali v druščini najboljših pri italijanskem trgovcu Cuzziolu

Naši zamejci so med najuspešnejšimi vinskimi alternativci. Z leve: Nico Bensa (La Castellada),Dario Princic in Benjamin Zidarich.

Vasja Čotar (vina Čotar s Krasa) je težko skrival zadovoljstvo nad uspešno predstavitvijo v CereiAndrej Valentinčič, vodja prodaje in trženja v kleti Goriška brda, in Vesna Valentinčič (nistaporočena med seboj!), najbolj zaslužen za zelo povečano prodajo na italijanskem trgu s srebrnomedaljo chardonnayja Bagueri 2008.

»Italija je naš najpomembnejši trg!« v en glas vzklikajo BriciRobert Bučinel, Matjaž Četrtič (vina Ferdinand) in Valter Sirk.

Miha Batič (vina Batič) je bil eden najbolj obleganih na sejmuVini veri v Cerei

Povest o dobrih ljudehPrekmurje

� TOMAŽ SRŠEN

� ALEŠ FEVŽER IN TOMAŽ SRŠEN

10 DOLCE VITA

TEMA

TEMA

Kar nekaj časa sem porabil, da sem seodločil za ta naslov. Nekateri bostemorda rekli, da sem nepopravljiv

romantik in da Miško Kranjec nekako nespada v glavno temo majske revije Dolcevita. Ampak vseeno – ko človek enkratdoživi iskrenost in pozitivno energijoPrekmurcev, je »kuhan in pečen«.Prekmurje zleze pod kožo – z glasbo(Vlado, hvala!), jedačo, pijačo in predvsemz velikimi ljudmi, ki to regijo delajo veliko.Da je preveč oddaljena od osrednjeSlovenije? Dajte no! Slabi dve uri vožnje inže ste v kraljestvu meditacijskega miruravnin, poskočnosti neprekosljivih gričevGoričkega, odlične kulinarike, čedaljeboljših vin in užitkov v termalnih in drugihnastanitvah. Tisti, ki misli, da je Prekmurjenekje za Luno, je sam res za Luno. Po svojepa je v redu – manj takšnih tam inPrekmurje bo še vedno lepo!

Še pred desetletji, ko sem se veliko ukvarjalz rock'n'rollom, je bila za nas pot vPrekmurje prava nočna mora. Skoraj štiriure cijazenja po nemogočih in prepolnihcestah do ljudi, katerih niti nismo dobrorazumeli. So bili pa vedno več kot hvaležnoobčinstvo. Iskreno. In presenečenje vgostilnah – vedno in povsod smo lahko jedliribe in morske posebnosti. V šolah so nassicer naučili, da je bilo v tem delu Evropepred milijoni let Panonsko morje, vendarsmo vedeli, da gastronomska ponudbanekako ne more vleči tradicije iz tistihčasov. Konec koncev nas to ni zanimalo,nikoli pa ne bom pozabil velikanskih inokusnih porcij ocvrtih kalamarov priHorvat–Lovenjakovih ali pri Rajhu. Vosemdesetih letih prejšnjega stoletja je to bilzakon! Naci Rajh, prva legenda prekmurskekulinarike, se spominja: »Pravzaprav je bilLovenjakov Karli prvi, ki je pred tremi

desetletji pri nas začel ribjo zgodbo. VRadenski je delal kot analitik in je vodilkegljaško ekipo. Po treningih so hodili jest knam in vedno so jedli ocvrtega osliča. Ker jebil bolj bled in slabokrven, mu je takšnahrana prijala. Takrat smo kupovalizamrznjeni program. Karli je potemugotovil, da se to dobro prodaja, in je z ženoFrido odprl gostilno v Polani – HorvatLovenjak. Zintririgiral je Avstrijce, ki so pačtakšni, da če pridejo k nam, ki imamo tolikomorja, kot ga pač imamo, in jedo kalamareali ribe, že mislijo, da namakajo noge vJadranu.«Ta teza lepo potrjuje gostinsko ponudboPrekmurja, Koroške in Gorenjske; še zlastikrajev tik ob mejnih prehodih z Avstrijo.Ker domači gost ni pogosto hodil v gostilne,so (in še zdaj) oštirji dodatno vrednost želiob obiskih kulinarično dokaj nezahtevnihobmejnih severnih sosedov.»Vendar tudi zdaj ob obiskih domačih,prekmurskih gostov, ni nič drugače,«nadaljuje njegova hči Tanja Pintarič, ki je zmožem Damirjem kulinariko Rajha inPrekmurja spravila za nekaj stopnic više.»Če danes nimaš v ponudbi orade, brancinaali morske žabe, preprosto nisi gostilna.Pravzaprav je tako, da žena reče možu, najsi privošči ocvrte lignje, ker tega doma ne

Hotel Livada ponoči

12 DOLCE VITA

TEMA

bo kuhala, saj bi se hiša preveč navzelavonja. Ocvrti lignji so še vedno za nekatereprestiž.« Ampak Rajhi znajo – ribe so samov obliki posebne ponudbe, velika večinakulinarike pa so nove jedi izvrstnih okusov,ki temeljijo na bogati tradiciji Prekmurja. Tolahko brez sramu ponujajo tistim, ki znajoceniti originalne okuse pristnih sestavin vmajhnih porcijah sezonsko obarvanihjedilnikov. Rajhova kulinarika je zakladnicabrez konca, ob nedeljah pa kot spomin nastare čase razveseljujejo z nedeljskimikosili.

ZenKo gost biva v petzvezdičnem hoteluLivada (v sklopu Term 3000), se zbudi spogledom na mirno igrišče za golf in ličnebazene pod oknom. Ko stopiš na balkon, vnos plane dokaj intenziven petrolejski,skoraj rizlinški vonj. Jasno, Terme 3000 sonastale na izviru zelo posebne mineralnevode s številnimi zdravilnimi dejavniki. Obtem se mi je za hip vrnil spomin iz zgodnje

mladosti, ko smo se v vroči temni termalnivodi tam namakali sredi šestdesetih let.Vem, da sem neznansko užival, ko semdirjal iz vročega bazen(čk)a, v zimi in nizkihtemperaturah obdanega s paro, v bel sneg innazaj. So stvari, ki jih človek ne pozabi.Gastronomija Livade je zunajserijska intoplo vam priporočam obed v restavraciji àla carte. Ker je iskanje miru za dušo tistidan precej visoko na prednostnem seznamu,preostane eno – s kolesom ali avtom v smerDobrovnika. Ko z glavne ceste zavijem nastranske, prometa skorajda ni. Prvi postanek– ob Plečnikovi cerkvi v Bogojini – je leponadaljevanje mirnega začetka dneva.Občasen ptičji ščebet pretrga glasno tišino.Ko vstopim v cerkev Gospodovegavnebohoda, mi še srce bije počasneje. Ninastala ob Plečnikovem dotiku, temvečsvoje korenine vleče od leta 1793, ko so jozačeli prezidavati in jo leta 1810 tudiposvetili. Slavni arhitekt je v Prekmurjeprišel leta 1924 in takratni župnik ga jeprosil, naj naredi načrt za novo, ker naj bi

bila stara premajhna. Plečnik je staro ohranilza osnovo in na njej naredil mojstrovino, kiše vedno navdušuje. Mir v cerkvi in pred njočloveka navdahne.Na kolo in naprej – v Dobrovnik. Boljnatančno v gozdove in poljane obBukovniškem jezeru. To v svoji počasniveličastnosti deluje zares magično; race sekriče spuščajo in dvigujejo iz gladine, redkisprehajalci ne motijo narave. Glavna»atrakcija« pa je pred jezerom: v začetkudevetdesetih so bioenergetiki pod kapelicosvetega Vida odkrili kar 50 različnihzdravilnih točk, od tega jih je 26 označenih.In kar je najbolj zanimivo – označbanatančno izkazuje tip telesno-duševnetežave, ki ga odpravlja sevanje.Petnajstminutni počitek ob eni od njih znekajdnevnim ponavljanjem menda zarespomaga in v turistični sezoni je ljudi, kiželijo pomoč narave na ta način, tam veliko.Zdaj pa je še vse v spokoju, tišini in zvokihnarave. Poskusim vodo iz izvira SvetegaVida, ki naj bi po legendi nekaterim slepim

Leon Gjerkes Cerkev sv. Ladislava v Beltincih

Prekmurska šunka

DOLCE VITA 13

v prejšnjih stoletjih celo vrnila vid, sehvaležno odžejam in spet na kolo.Tokrat zares v Dobrovnik, na OceanOrhidej. Najprej impresionira velikostrastlinjaka, saj meri cele tri hektare.Temperatura v njem je stalna, 18 stopinjCelzija. Orhideje sorte falenopsis s svojolepoto in količino človeka popolnomaprevzamejo. Na leto tukaj pridelajo in nadomače ter tuje trge prodajo 1,2 milijona tehprestižnih lepotic! Obiski so brezplačni,rože pa so najboljši modeli za številnefotografe, ki v miru preizkušajo svojenaprave.Pogled na uro – je že zgodnje popoldne inželodček zahteva svoje. Obrnem se protiMoravcem in sklenem preveriti govorice opravem, pravcatem steakhousu sredi ravnicPrekmurja, imenovanem Oaza. Je že res, dasteaki, predvsem argentinski, nisoprekmurska posebnost, vendar mi povejte,kje v Sloveniji lahko človek poje zareszunajserijske steake, pečene na živem žaru?Pri Žagarju v Skaručni in morda še kje,

vendar tam ponujajo tudi drugo. Oaza pa jepravi steakhouse!Robi Šinkec je lastnik in prvi kuhar. Odnekdaj je rad vihtel kuhalnico; pardon –stikal okrog žara in se seznanjal sskrivnostmi tovrstne priprave jedi.Mimogrede – če še niste vedeli – vsi velikikuharji na svetu, ki imajo t. i. brigadnesisteme delovanja v kuhinjah – specialisteza različna področja (mojster za ribe, zazelenjavo, za omake, za sladice, za žar), sevenomer pridušajo, da je mojster za žar zelopomemben člen v pripravi mojstrovin.Kakorkoli že, Robi je s pomočjo svojegaočeta postavil Oazo, ki navdušuje takoAvstrijce kot domačine. Steaki so preciznopečeni, meso je sočno (100-odstotnoargentinsko meso, ki velja za najboljšogovedino na svetu), vina pa so zelo izbrana.Kar debelo sem pogledal, ko so mi kbifteku ponudili čudovit, žameten inmogočen Cheval des Andes iz Argentine!Žal so morda pri nas le tri vina, ki bi se postrukturi in moči lahko merila s tem

prestižnim malbecom iz okrožja Mendozapod južnoameriškimi Andi, kjer na višini1700 metrov ležijo najvišji vinogradi nasvetu. Tako cena jedi kot vina je zeloprijazna in gostilna je bolj ali manj polna.Ali je to morda začetek nove modeprekmurskih gostiln, ki bodo iz ribjih vodaodplavale v steakhouse? Bomo videli! Žeutrujen kolesar se ob mraku pripelje v hotel,preplava nekaj dolžin bazena, odigra dvepartiji savnanja in se zvečer posvetipokušnji nove generacije prekmurskih vin.Tokrat Talaber, klet z eno najlepših etiket vSloveniji. Kačji potočnik oziroma kačjipastir je zaščitni znak družine Vöröš izMoravskih toplic. Njihova vina sem okušalže pred leti, vendar niso naredila globljegavtisa. Novi letniki laškega rizlinga inmodrega pinota več kot navdušujejo. Vonjiso primarni in čisti, okusi so dodelani inharmonični. In predvsem – kar jenajpomembnejše – vina so pitna! Takovelikega kakovostnega skoka v zadnjih dvehletih pri nas še nisem srečal.

TEMA

Verica Bokan in Andrej Sedej (Hrvatova domačija) Lovenjakov hram

Prekmurska gibanica Hrvatova domačija

14 DOLCE VITA

TEMA

eden redkih »živečih« brodov na Muri, kiobiskovalce na star način prevaža z enegabrega na drugega, poleg pa so zasidralienega zadnjih plavajočih mlinov v Slovenijisploh. Prijazno osebje turističnega društvaBeltinci vam bo z veseljem povedalo tuditisto, kar si o lokaciji niti niste upalivprašati.Potem pa radovednega potnika želodec peljedo vasi Polana, kjer že vrsto let kraljuje enanajbolj znanih prekmurskih gostiln, HorvatLovenjak. Nekaj je o njenih začetkih vprvem delu sestavka razložil Naci Rajh,vendar je od tega pa do zdaj preteklo velikoMure. Dandanes je ta gostilna delekskluzivnega kompleksa Lovenjakov dvor,ki ga je pred leti prevzela družina Pavlinjek.Ker so tudi sami člani te družine čustvenovezani na nekdanjo veličino gostilne, so jidodali še butični hotel Štrk, ki s svojimizbranim razkošjem preseneča vse, tudi tiste,ki so vajeni boljših tovrstnih nastanitev vtujini. Lepo urejene sobe s stilnimpohištvom, notranji bazen, savne, prostori za

seminarje in seveda prvovrstna gostilna sokot feniks spet v ospredju prekmurskeponudbe. Veliko denarja in časa je šlo zaprenovo kuhinje, kjer že nekaj let kraljujelegenda prekmurske kulinarike BrankoČasar. Možakar je eden redkih še delujočih»veteranov« zlatih časov slovenskekulinarike, ki pa se mu je uspelo s svojimznanjem dobro umestiti v sedanjost. Nakrožnikih se izmenjujejo kombinacijetipičnih prekmurskih jedi z ribjimi, saj staFrida Horvat in Karli Lovenjak koneckoncev to navado pred desetletji odpeljala vPrekmurje, kjer je še vedno močno prisotna.Osebno me je zelo navdušil ne prevečsladek zavitek z jagodami in šparglji (!).Le nekaj kilometrov stran, v krajuMarkišavci, deluje verjetno eden najboljdaljnovidnih ljudi iz prehrambnega posla vSloveniji, Janko Kodila. Njegov portret inživljenjsko zgodbo ste lahko prebrali vjanuarski številki Dolce vite, v Markišavcihpa ga lahko tudi obiščete. Tudi če je na poti(kar večinoma je), vas bodo v njegovi

Klasika in otok ljubezniZgodovinsko je bilo Prekmurje vedno delnopod madžarskim plemstvom, delno pa podHabsburžani, dokler se nista cesarstvo inkraljestvo leta 1867 združila. Zato je velikozgodovinskih in kulturnih spomenikovenega ali drugega porekla. Tipičen takprimer je dominantna cerkev svetegaLadislava v središču Beltincev, ki jo je obkoncu 19. stoletja prenovil avstrijski arhitektMax von Ferstl, v njeni kripti pa sopokopani člani madžarske plemiške družineZichy, ki so v tem delu pustili nekaj vidnihpečatov. Eden najbolj znanih, ki je tudiromantično obarvan, je Otok ljubezni, ki leživ bližini Ižakovcev. Grofica Marija Zichy seje na njem namreč srečevala s svojimljubimcem, v poznejših letih pa soskrivnostnost tega otoka v reki za podobneaktivnosti uporabljali številni skrivniljubezenski pari. Zdaj pa je otokpoosebljenje tistega najbolj tipičnegaPrekmurja, ki ga poznamo z vseh mogočihrazglednic. Tam še vedno aktivno deluje

Srna pri Rajhu Tanja in Damir Pintarič (stojita); Naci Rajh – legenda (sedi)

Robi pred Oazo Sanjski biftek iz Oaze

DOLCE VITA 15

butični mesariji prijazno sprejeli in vamponudili odlične mesne prigrizke. Le kdo nepozna njegovih paštet in ocvirkov, da omesec dni in več uležanih biftekih, ki jihprodaja tudi v mesnici na ljubljanski tržnici,niti ne govorimo.

GoričkoGoričko je s svojo odmaknjenostjo inmistiko nekakšno »sveto območje«Prekmurja. Zaradi predsodkov gledeoddaljenosti iz osrednje Slovenije se napodročju turizma tam ni bogve kaj dogajalo.Ko pa je Ryanair uvedel redne letalske lete izLondona do Gradca, so se karte močnopremešale. Otočani so takoj ugotovili, da jeGoričko prelepa zakladnica narave in da sotako hiše kot zemljišča poceni. Do zdaj sopokupili več kot 50 hiš in jih lepo obnovili,za njimi pa so še Nemci in Nizozemci (šedodatnih 20 hiš), ki tudi znajo ceniti življenje

TEMA

v miru in odmaknjenosti.Pred leti sem bil lepo presenečen, ko semprebral, da je podjetje Panvita kupilo 40hektarov vinogradov na robu krajinskegaparka Goričko, nič več tako skritega asa vrokavu prekmurskega turizma. Marof, kot seklet imenuje, je zelo hitro postal eden najboljresnih in glavnih igralcev na vinskemobmočju severovzhodne Slovenije. EnologUroš Valcl skrbno bedi nad vinogradi indelom v kleti, rezultati pa navdušujejo.Zanimivo je, da mi je med enajstimi vini, kisem jih okusil med obiskom, najbolj ostal vspominu laški rizling, sicer v Slovenijinajpogosteje sajena sorta. Čeprav v večiniprimerov laški rizling ne navdušuje, jeMarofov primerek takšen, da se ob njemlahko oblizujejo tudi največji poznavalci –čisto, sortno in sveže. Da ne bo pomote – vsavina so na zavidljivi ravni, vendar me je tovino presenetilo zato, ker od njega nisem

bogve kaj pričakoval. Sauvignon inchardonnay Breg (oba letnik 2009) staprvaka sortnih mogočnosti in arom. Zaradibogate strukture menim, da bosta oba breztežav z lahkoto praznovala deseto in šekakšno obletnico in ob tem marsikoganavdušila. Skrita, rdeča orožja pa ima Valcl vnedrjih moderno urejene kleti Marof. Modrafrankinja in zweigelt sta prva liga in komajčakam, da ju bom čez dve leti lahko okušal vsteklenici. Aja, Marof na leto napolni okrog90.000 steklenic in jih veliko uspešno izvozi.Skok v avto in na pot. Magija Goričkega sogrički in hribi, gozdovi in gozdiči ter urejenapolja in vinogradi. Za hip se zdi kotpopotovanje po pravljični deželi, kjer secedita med in mleko. Ljudje so prijazni, jediv navadnih gostilnah neverjetno okusne insveže. No, tukaj ni rib, je pa veliko divjačinein plemenitih mesnin vseh vrst.Andrej Sedej je posebne vrste človek.Dolgoletni novinar prve slovenskeavtomobilske revije Avto, pionir karavaningapri nas, uspešen gostinec na Gorenjskem. VPodkorenu je imel pred dobrim desetletjemodlično domačo gostilno Šerc, zdaj pa gavidim, kako mi maha izza ograje Hrvatovedomačije v Rogaševcih. »Sem praviGorenjec, rojen Jeseničan,« pripovedujesvojo zgodbo. »V življenju sem počel

Polana pri Murski Soboti, tel.: 02 52 52 159, e-mail: gostilna.lovenjak@siol.net

Hotel Štrk

Vikend paket

eur/osebo

25 nadstandardnih sob,plavalni bazen, jacuzzi s termalno vodo,

individualni izleti po Prekmurju,

kolesarjenje, lov, ribolov

sprostitve v pokrajini vrhunske kulinarike, dobrih in prijaznih ljudi, bo ta kakovostna ponudba hotela Štrk zadovoljila še tako zahtevne goste. www.lovenjakov-dvor.si

Uroš Valclpred vinsko kletjo Marof

16 DOLCE VITA

TEMA

območja. Njegova klet je butik, ki ne pridelaveč kot 6000 steklenic vina na leto. Ne samo,da je v dobrih štirih letih, odkar se resnejeukvarja z vini, dobil vrsto prestižnih odličij,njihova vina pa redno zasedajo prva mestana lokalnih tekmah. »Ko je šel leta 1992moj oče v pokoj, je obnovil tako domačijokot kmetijo in vinograde. Jaz sem z družinovedno pomagal, ko pa se je ponesrečil, semse moral odločiti, kaj narediti s kmetijo. Takojaz kot žena se ukvarjava z drugimi posli,vendar kljub temu nisva niti za hippremišljevala. Odločila sva se, da ne bomoširili kmetije, ampak bomo tisto, kar imamo,delali dobro.« Gjerkeš je še posebno (inupravičeno) ponosen na oba rizlinga in tudikakovost drugih vin je na visoki ravni.Pogovor je živahno tekel, vina smo poskusilipo dolgem in počez in čas slovesa se je kajhitro približal.Končna točka popotovanja po Goričkem jebil grad v vasi Grad, blizu tromeje medSlovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Samavelikost stavbe je impozantna. Kaj ne bi bila,

marsikaj, vendar sem najraje delal z ljudmi.Ena od kuharic v domačiji Šerc je bila VericaBokan, ki sem jo rad videval, ona pa mene.Nekaj let po začetku najine romance ji jeumrl oče in ji zapustil tole domačijo. Kersem imel Gorenjcev in Gorenjske že malodovolj, sem ji predlagal, da se oba preselivana Goričko in se začneva ukvarjati sturizmom.« Tradicionalna, s slamo krita hiša,apartmaji podobnega izročila, kozolec (tudiza spanje), obokana vinska klet za pokušnjein predvsem Veričine kuharske mojstrovineso razlogi, da ju obiščete. Kulinarika je 100-odstotno domača in sezonska, vina pa odsosedov, ki so nad povprečjem. »Neverjetnoje, koliko ljudi želi okušati ta vina. Ker jeponudba kar velika, moram kdaj kakšnemuvinarju povedati, da mora stvari malo'poštimati'. Je pa nekaj takšnih, ki me ves časnavdušujejo. Zame je goričko vinogradništvoena velikih zgodb bližnje prihodnosti!«Spet v avto in naprej, v bližnje Fikšince, kjerdeluje Leon Gjerkeš, eden manjših, averjetno najuspešnejših vinarjev tega

saj je v gradu več kot 360 sob in soban!Zgradil ga je že madžarski kralj Bela leta1183 in v času križarskih vojn so v njembivali templjarji. Samo ozemlje okrog gradupa je bilo nekakšno vojno območje, saj so seMadžari dolga stoletja tukaj bojevali zapremoč z Avstrijci. Več kot 300 let pa jetukaj vladala rodbina Szechy, ki je vnetoširila protestantizem v Prekmurju.Zaradi svoje velikosti in predvsem zaradizanemarjenosti po drugi svetovni vojni ga žedolga leta obnavljajo in lahko samo upamo,da bo ministrstvu za kulturo uspelo zbratidovolj denarja, kajti če bi bil dokončnoobnovljen, bi grad lahko privabljal še večjemnožice turistov, kot jih zdaj. Upam pa tudi,da kulturniki ne bodo izvajali poskusov vsobanah, kjer v tipične srednjeveške prostorepostavljajo moderno, ekskluzivnodizajnersko notranjo opremo.Takole. S tem pisanjem sem odgrnil le enood nešteto tančic ene najlepših slovenskihpokrajin. Vsakdo pa bo našel še svoj skritizaklad. Prekmurje je kul!■

Janko Kodila Mlin na Muri

Dvorec Marof Kapelica sv. Vida

DOLCE VITA 17

ZLOPAMTILO

»Ljubezen gre skozi daljinca«oz. ko »f« postane »đ« (oz. »j«)

� BRUNO GABERŠEK

Takole – že kar nekaj mesecev sem»valil tole jajce«, ne vedoč, kako naj gaznesem. Pa je šlo, samo dober razlog

mora človek najti.Imeli smo ohcet stoletja. Na moje velikopresenečenje (le kaj sem pričakoval, butelj)se je le malo poročanja nanašalo na zelopomemben del vsake poroke – hrano inpijačo. Pa so vseeno vestni novičarji – našetiskovne agencije na priljubljeni spletnistrani, ki je povezana s komercialko, napisalipovzetek menija. Že uvodoma se pojavi prviprispevek k zaplankanosti in poneumljanjunacije, saj zapišejo, da je »bubble & squeak«britanska specialiteta. Verjetno bi naš Napoiznašel sočnejši opis. Gre pa preprosto za to(kar smo gotovo vsi že izvedli), da porabiteostanke kosila (predvsem zelenjavo, včasihmeso), jih sesekljate, oblikujete polpete inocvrete. Toliko o specialiteti … in toliko obritanskosti.In, seveda, kot vedno je padlo nekajkomentarjev. Eden od jih je sprožil tolepisanje. Zapisan pa je takole: »Fuj, ne bijedla niti ene jedi na meniju, morda so tonamerno naredili, da bi gostje ostali lačni.Pri teh kronanih glavah nisi nikoli ‘ziher‘.«Hm …Zdaj pa nekaj drznih, verjetno neutemeljenih

in čisto »kar tako & mimo« zaključkov.Glede na to, da (verjetno) gospa pod temvzdevkom nastopa kot pogostakomentatorka (vsega povprek),predvidevam, da gleda komercialkinonedeljsko kuhinjsko-kuharsko rajanjezakoncev Novak, ki se je zdaj, v četrtisezoni, že čisto izrodilo, v slab cirkus, česem prizanesljiv. Ker si žal čedalje več»podalpcev« mnenje ohrani/kuhanju/okusih/trendih ustvarja »zdaljincem«, me zapisani komentar omenjenepravzaprav ne preseneča, saj verjetnozajeten delež gledalcev verjame, da je enačrtica majoneze v sušiju obvezen dodatek.To je žal le eden od prispevkov klovna izomenjenega cirkusa k slovenskigastroblaznosti.…Drugi tak primer podobnega cirkusa,poimenovan tudi resničnosti šov, pa odsredine marca predvaja druga komercialka.Razen resnih težav z medijskimrazumevanjem, kdo je »zvezda« vpodalpskem raju, nimam nič proti. Naj sepač ljudje (na tej ali oni strani kamere)napasejo. Kar je, podobno kot v zgornjemcirkusu, zame rahlo mimo. Danila Ivanušoopisujejo, citiram: »Kuhar s stilom …

hudomušni komentarji našega gastro funa,prekaljeni kuhar. Njegovemu sokoljemuočesu in pikremu jeziku ne bo ušla nobenapodrobnost…« itd., itn. Tudi prav. Hudo,zelo hudo pa (mi) je, ko ob vsem tempametovanju, ki ni vedno in nujno »kar v endan«, ne poseže in ne komentira, ko»slavna« oseba pripravlja sladico, govori otoliko in toliko gramih masla, hkrati pakamera brez kančka dvoma pokaže, dauporablja margarino. V splošno dobro (nenujno tudi zdravstveno) naj povem: vfrancoski kuhinji (katere slava je še vednomed največjimi na svetu) so trije apostulati:maslo, maslo in maslo. Vse druge bližnjiceso vredne prezira. In zato v podnaslovu črko»f« iz poimenovanja tu zamenjujem s črko»đ« ali pa s črko »j«, če je komu bližjiangleški zapis.Če opisanemu dodam še posnete inprikazane načine zaužitja hrane, potemdrugega zaključka ne more biti. PovprečenSlovencelj, ki je, žal dokazano, glede hranein prehranjevanja nadpovprečno zaplankan,ob usmeritvi svojega daljinca v zgorajopisano, iz navedenih primerov razume, dase majoneza poda v suši in da je margarinapravzaprav maslo. In zato vsem zgorajkličem: »Živele Butale!« ■

18 DOLCE VITA

OKULTNO

Slow food kongres, Puebla (Mehika),november 2007. V poznih urah nasnekaj še drži tempo med pečenimi

kobilicami in mezcalom, ki nam ganatakarji z agavinimi črvi vred mirnonalivajo v kozarce. Ko dva Skandinavcazačneta dokaj posrečeno izvajati TheParrot’s Sketch (Papigin skeč), se od smehatuleč valjamo po tleh. Fino, da vsi govorimoisti jezik. No, sicer je po popitih količinahmezcala mogoče res vse.To je eden najboljših skečev, kar so jihBritanci pod imenom Monty Python splohkdajkoli posneli. Kubistična komična scenamed razočaranim kupcem, ki so mu prodalimrtvo papigo (John Clesse), in prodajalcem,ki ima za ušesi na milijone izgovorov(Michael Palin), da je papiga še vedno živa,je za tiste, ki jim je tovrstni absurdni humorblizu, zlata klasika. In to je le delčekbogatega in pisanega mozaika pravposebnega humorja, s katerim so JohnClesse, Michael Palin, Graham Chapman,Terry Gilliam in Terry Jones zaznamovaliveč desetletij. Morda ne vedno kot skupina,

� TOMAŽ SRŠENMonty Python’sFlying CircusNajbolj nora in inteligentna skupina komedijantov vseh časov, ki so po več kot štirih desetletjihdelovanja med najbolj čislanimi na svetu. Njihov vpliv na razvoj moderne komedije primerjajoz vplivom Beatlov na glasbo. Vsi jih sicer ne razumejo, ampak poanta je prav v tem!

ki je svoje delo začela leta 1969 naprogramih BBC, temveč tudi kot zelouspešni in pronicljivi posamezniki, ki se ševedno ukvarjajo z igrano komedijo,dokumentarnimi filmi, produkcijo pravljic,režijo ...

Prvi prizorKamera kaže srednje razburkanomorje/grmovje/puščavo, v katerem nekdoplava/hodi/se plazi proti obali. Ko stopi izvode, se zgrudi in splazi do kamere. Vrazcapanega Robinzona Crusoejapreoblečen Michael Palin dahne: »It’s a …«(To je…) in v trenutku se po rezu nadaljujebizarna animacija izrezov iz starih,predvsem viktorijanskih slik in fotografij obspremljavi hecnega marša (The LibertyBell). Ko se na koncu špice prikaže napisThe Flying Circus of Monty Python, gavelikanska noga »spešta« ob glasnemzvoku: »prrrttt«. Tako ali na variacijo tegase je začelo vseh 45 epizod, ki jih je v letih1969–1974 premierno predvajal britanskiBBC. Drugi najbolj znani izrek v seriji je bil

Idlov: »And now something completelydifferent …« (In zdaj nekaj popolnomadrugačnega). Kar je sledilo temu, je bilovedno presenečenje. Lahko je bil »Človek stremi ritmi« ali pa povsem normalnanapoved novega skeča.Verjetno so člani te zasedbe najboljizobraženi, kar jih je doslej skupinskodelovalo v komedijantstvu. Terry Jones inMichael Palin sta diplomirala na Oxfordu,kjer sta nastopala s študentskokomedijantsko skupino The Oxford revue,Clesse, Chapman in Idle pa na Cambridgeu.Prva dva (Clesse je pravnik, Chapman pazdravnik) sta že med študijem pisala skečeza radijske komedije na BBC, medtem ko sejima je leto dni mlajši Idle pridružil pozneje.Ameriški del ekipe, Terry Gilliam, jediplomiral na eni najbolj razsvetljenih inumetniško naravnanih ameriških univerz, nakalifornijskem Occidental Collegeu. Vtistem obdobju je bila vez med radiem intelevizijo zelo tanka in kaj kmalu so vsi –vsak posebej, v dvojicah ali v skupini –začeli s svojim nenavadnim smislom za

(Leteči cirkus Montyja Pythona)

Monty Pythoni leta 1970.Prva vrsta z leve: Terry Jones, John Cleese in Michael Palin.Stojijo (z leve): Graham Chapman, Eric Idle in Terry Gilliam

humor zbujati pozornost tako neodvisnemreže ITV kot nacionalne BBC. Nazadnjeje zmagala nacionalka, ker sta bila prvapisca skečev, John Cleese in Michael Palin,velika oboževalca režiserja IanaMcNaughtona, ki je delal za BBC.V prvi epizodi s prvim skečem »WolfgangAmadeus Mozart predstavlja znamenitesmrti« so dvignili neznansko veliko prahu.Cleese kot Mozart za klavirjem predstavljasmrti znanih ljudi iz zgodovine. Hun Atilastopi iz šotora, se pretegne, nekaj ga »zvije«in pade po tleh. Umre. Tako se zvrstiumiranje nekaterih znanih, potem pa slediumiranje po želji. Recimo: »Gospod B.R. birad videl smrt svojega soseda V.J., ki končana podoben način kot Atila.« Bizarno inneponovljivo; še zdaj, po 40 letih! Vedeti jetreba, da je bila v tistem času na pohodumiselnost osvoboditve duha in upora protidružbenim normam. Lahko temu rečetehipijevstvo, svoboda kar tako ali kakodrugače. In humor te peterice, ki se jepovečini močno norčeval iz angleškegaestablishmenta, je padel v te spremembe kotbencin v ogenj. Plemstvo, vlada inkonservativci so jih hoteli pečene na ražnju,mladi pa so jih oboževali.

Drugi prizorPočasi so si razdeljevali vloge v skupini.Gilliam, ki se je čedalje bolj posvečal režijiin animaciji, je pred je kamero stal čedaljeredkeje, izoblikovala pa sta se dva polapiscev skečev – Cleese in Palin s kratkimiintrigantskimi nebulozami inChapman/Idle/Jones z daljšimi absurdnimi»pripovedmi«, ki so se lahko vlekle skozivseh dvajset minut posamezne epizode.Medtem ko so za svoje prejšnje oddaje zaradio in televizijo pisali skeče s poanto, sotukaj naredili nekaj nemogočega, kar jepotem postalo standard – skeč brez poante!Ali drugače – ko bi se skeč moral končati znekim huronskim dogodkom, ob katerem bise občinstvo na ves glas režalo, so izvedlinekakšen »pythonovski« dramaturški lok indogajanje odpeljali v neko popolnomaneverjetno smer ali celo v drugo dogajanje,ki s prvim ni imelo nobene skupne točke.Čeprav so delovali pod okriljem BBC, jeveč kot pol njihovih puščic letelo v matičnohišo. Si predstavljate kakšno našo zabavnooddajo, kjer bi se komedijanti resno in krutonorčevali iz televizije, na kateri nastopajo?

Pravzaprav zdaj, ko gledam moje druženje sPythoni (prvič sem jih uzrl leta 1974 nazagrebškem TV-programu), ugotavljam, danikoli niso imeli nekih moralnih zadreg,koga in kako parodirati. Res nič, prav ničjim ni bilo sveto. Parodija, absurd, obrnjenesituacije, opozarjanje na umsko zaostalostbritanskega plemstva in še in še. Najboljšepa je, da je velika večina teh skečevaktualnih še zdaj (čeprav so akterji indružbene ureditve drugačne), kar jim daje šedodatne točke za večno življenje.Med drugim so si privoščili tudi televizijskešportne novinarje (Idle), ki butastemunogometašu (Cleese) postavljajo visokostrokovno intelektualna vprašanja: »Kaj stepremišljevali, ko ste ležerno prehajali skozimitološko nepremagljivo obrambo

nasprotnika in z baletno usmerjenimudarcem žogo poslali na pravo mesto?«Nogometaš najprej debelo gleda naokrog, alije vprašanje sploh namenjeno njemu, inodgovori: »Kupil sem butik.«Ker je gledalce po svetu ravno takratosvajala televizijska serija Superman, soPythoni naredili svojo verzijo z naslovomThe Bicycle Repair Man (Serviser koles). Vdružbi, kjer so vsi ljudje oblečeni kotsupermani (to je očitno vsakdanji standard),je največja nevarnost, da se komu pokvarikolo. In takrat eden od supermanov skoči vtelefonsko govorilnico, se preobleče vserviserja koles, kar med drugimi zbudiveliko občudovanje in v hipu popravi kolo.Na koncu radovedneži zadovoljno mrmrajo:»Le kaj bi mi brez serviserja koles?«

Plakat za film Brianovo življenje (The Life of Brian)

20 DOLCE VITA

OKULTNO Na velikih odrihKo se je končalo snemanje tretje sezone, jeekipo zapustil John Cleese. »Vsega semimel dovolj. Pravih idej ni bilo več,« jerazlagal novinarjem. Preostali so ideje šeimeli in brez težav so sami odpeljali četrtosezono, ki pa je morda najbolj bizarna odvseh. Peta je leta 1974 nastajala, ko staGilliam in Jones prišla na misel, da bi rajeposneli celovečerni film. Glavni problem paje bil – kot vedno pri tem poslu – denar. Kerpa so Pythoni imeli med takratnimizvezdami angleške rockerske scene velikeoboževalce, so svoje mošnje razvezali JethroTull, Led Zeppelin, Pink Floyd, Genesis indrugi. Film z naslovom Monty Python andthe Holly Grail je stal takrat 229.000 funtov,priigral pa je dvajsetkrat več. Ker je bil zdajizziv drugačen in večji, se je takoj po novici,da gredo snemat celovečerca, v skupinovrnil skesani John Cleese. Tako kot žeprejšnja leta v televizijskih epizodah sovečino vlog (tudi ženske) odigrali sami. No,za množične prizore pa so najemali prijateljeali Chapmanove oboževalce. Edini, ki je bilgej in ni nikoli igral ženskih vlog, je bilGraham Chapman. »Neverjetno, kako hitroje našel prijateljčke,« se spominja TerryJones. »Vendar so bili na njegovo željopripravljeni ves dan stati v dežju ali nasoncu, da smo končali delo na sceni. Res,neverjetno!«Leta 1974 so serije prvič predvajali v ZDA.Uspeh je bil takojšen, vendar ne takomnožičen kot pri drugih takrat popularnihkomedijah. Seveda, pythonovski humor pačni za vsakogar.Cleese je bil v letih 1970–1973 celo rektoruniverze Saint Andrews, s svojo takratnoženo Sarah Booth pa je leta 1975 na BBClansiral huronsko uspešnico The FawltyTowers, kjer igra raztresenega lastnikahotela. Humor tukaj ni bil več pythonovski,temveč bolj klasičen. Zato so množice serijoizvrstno sprejele; pred dvema desetletjemaso jo predvajali tudi pri nas.Cleese se je k Pythonom vrnil še nekajkrat –prvič v filmu, ki parodira krščanstvo,religijo na splošno in življenje JezusaKristusa - The Life of Brian (1979). Začetekje v njihovem stilu – sveti trije kralji obKristusovem rojstvu zgrešijo hišo in dajodarilo v zibelko malega Briana. Igra gaGraham Chapman, ki je tukaj odigralživljenjsko vlogo, sam film pa poznavalcipostavljajo v vrh najboljših komedij vsehčasov. Producent filma in glavni financer stabila takrat nekdanji Beatle George Harrisonin njegova produkcijska hiša Hand MadeFilms.V tretje gre rado: The Meaning of Life(Smisel življenja; 1983) je šel čez vse mejein skrajnosti v precej črno obarvan humor.In sledil je uspeh.; trume so hodile vkinodvorane in se zabavale. Za film sodobili prestižno nagrado: zlato palmo na

festivalu v Cannesu! Bili so na vrhu, više nišlo in čas je bil, da se res razidejo.

Po predstavi …… se predstava seveda nadaljuje. In to neena, šest različnih.Graham Chapman je imel najkrajšokariero. Kljub alkoholizmu in odkritinagnjenosti do moških so ga imeli vsi ljudjeradi. Smrt ga je leta 1989 prehitela medpisanjem scenarija za novo črno – humornoserijo. Vmes je sodeloval tudi z mladimDouglasom Adamsom, ki se je poznejeproslavil s knjigo Avtoštoparski vodnik povesolju, snemal je videe z Iron Maiden in gabiksal naokrog z najboljšimi prijatelji, kot so:Ringo Star (nekdanji Beatle), Keith Moon(zdaj tudi že pokojni bobnar legendarneskupine The Who) in pevec Harry Nilsson.Terry Gilliam je stal samo še za kamero.Režiral je nekaj nepozabnih mojstrovin invečkrat kandidiral za oskarja: Time Bandits(s Seanom Conneryjem), Brazil (z Robertomde Nirom), Dogodivščine baronaMunchausna (z Umo Thurman in RobinomWilliamsom), The Fischer King (z JeffomBridgesom), 12 opic (z Bruceom Willisom),Brata Grimm (z Mattom Damonom inHeathom Ledgerjem), Dežela plime (zBrendanom Fletcherjem) in še bi lahkonaštevali.Eric Idle. Glasbeni Python. Tisti, ki je polegskečev in igre prispeval množico odličnih inhumornih songov, ki so bili v stilu delovanjaskupine. Še v času delovanja Pythonov jeustanovil skupino The Rutles, ki jeparodirala skladbe Beatlov. Posneli so osemzelo uspešnih albumov. Igral je v množicifilmov vseh Pythonov in skoraj v vsehGilliamovih. Napisal je vrsto zabavnih inrazmišljajočih knjig, njegov filmski opus paje velikanski – igral je v več kot dvajsetihvečinoma zelo uspešnih filmih, množicilikov iz risank pa je posodil svoj glas: Nunena begu, Casper, 102 dalmatinca, Shreck 3...Michael Palin: igral je v skoraj vsehGilliamovih filmih, pa tudi v dveh Cleesovihuspešnicah: Riba po imenu Vanda in Divjezverinice. Drugače pa se je posvetil oddajamo popotništvu in za BBC naredil nekajizjemnih serij: Velike svetovne železniškepoti, Od pola do pola, V 80 dneh okrogsveta, Sahara, Himalaja, Nove evropskedržave (ustavil se je tudi pri nas) ...Terry Jones: režiral je dva filma in seposvetil pisanju. Njegov opus dvanajstihpravljičnih zbirk je presegel številneprodajne rekorde, obenem pa je spisal ševrsto scenarijev za razne filme in oddaje. Kerje po izobrazbi zgodovinar, je posnel večodličnih zgodovinskih serij (za BBC,seveda): Križarji, Skrita zgodovina staregaEgipta, Skrita zgodovina starega Rima,Skrita zgodovina ljubezni in seksa,Srednjeveško življenje, Barbari …John Cleese: najbolj izpostavljen python. Še

Med snemanjem filma Smisel življenja (The Meaning of Life)

Odlomek iz animirane »špice« Terrya Gilliama

Med snemanjem filma Monty Python in sveti gral

John Cleese in Michael Palin kot srednjeveška »buksla«

ŠINKEC d.o. o., Levstikova ulica 20, 9226 Moravske Toplice | PE okrepčevalnica OAZA, Mlajtinci 39, 9226 Moravske Toplice

Odpiralni čas: PO: zaprto | TO - ČE: 10.00 - 22.00 | PE - SO: 10 - 23.00 | NE: 10.00 - 17.00

À la carte menu • Steaks (Argentine beef) • Grill ...

DOLCE VITA 21

OKULTNOv času Pythonov je blestel v seriji TheFawlty Towers, bil je rektor univerze, napisalje vrsto knjig o poslovnem komuniciranju terna marketinških konferencah vodil in učilsvojevrsten poslovni PR (odnosi zjavnostmi), gostoval tako v resnih oddajah intudi v Muppet Showu. Napisal je scenarij,igral glavno vlogo in režiral film Riba poimenu Vanda in tudi nadaljevanje z naslovomDivje zverinice. Igral je v približnoštiridesetih filmih (od tega v dveh iz niza oHarryju Potterju) in tako kot Idle številnimlikom iz animiranih filmov posodil svoj glas.Trenutno se pripravlja na svoj četrti zakon intrdi, da je za prejšnje tri ločitve odštel 15milijonov funtov.

Pythoni v Jugoslaviji in SlovenijiPrvič so eno sezono teh serij predvajali nazagrebški TV leta 1974, kar je bilo lepopresenečenje. Vendar to ni trajalo dolgo, sajso se takratni dušebrižniki hitro videli vnekaterih skečih in naslednja sezona ni bilakupljena. Tudi njihovih celovečernih filmovni bilo. Jez je končno popustil srediosemdesetih, ko so na filmska platna spustiliSmisel življenja. Kmalu po tem se je prvaopogumila sarajevska televizija in vnjihovem takratnem nočnem programu Noć idan (leta 1987) so predvajali vse štiri sezoneLetečih cirkusov. TV Slovenija je le enkrat(okrog leta 1989) poskusno predvajala nekaj

epizod in to početje iz neznanih razlogovhitro prekinila. Pred leti je hrvaški BlitzEntertainment izdal tudi slovenske verzijeDVD-jev vseh štirih sezon, ki so, prav takokot zbirka The Best of (šest ploščkov), vrekordnem času izpuhteli iz trgovin. Ponatisa(baje) ne bo. Filme pa utegnete še vednonajti.Še zanimivejši pa je njihov vpliv nahumoristične projekte nekdanje Jugoslavijein Slovenije. Definitivno so bili Pythoninajvečji detonator idej sarajevske ekipe Toplista nadrealista. Vrli »Sarajlije« so njihovbrezkompromisni in absurdni stil z lepimdodatkom izvirnega bosanskega humorjavešče vkomponirali v svoje skeče in s temokužili vso nekdanjo državo. Eden glavnihnosilcev je bil Branko Đurić Đuro, ki je pozačetku vojne v BiH prišel v Slovenijo inzačel snemati Teater paradižnik in drugekomedije, ki so predvsem na začetkuPythonom dolgovale veliko idej. Takrat jepostala krilatica »Vojna v Bosni je velikaškoda, toda velik dobitek za slovenskokomedijo« resnična. Đuro je s svojimdelovanjem slovensko patetičnokomediografstvo iz slepega črevesa dvignilna lepo in dostojno raven. In na koncu – JureZrnec in Lado Bizovičar odkrito priznavatavelik vpliv večnih Angležev, ki so dejanskotrasirali nove poti komedije za vse čase. ■

Graham Chapman, pribit na križu, poje veliki hit:Look at the Bright Side of Life (Ozri se na svetlo plat živjenja)

Šokirani Supermani: »O, saj to je Serivser koles!«

22 DOLCE VITA

NEPOZABNO

Nepozabninateg, …

� MARKO OBLAK

… ki ni poroka v Las Vegasu zblagoslovom inkarnacije Elvisa

Milo se mi je strilo. Velik dan je bil,eden tistih najpomembnejših vmojem življenju, še pomembnejši za

našega (naj)mlajšega. Maturantski ples.Dan, ko sošolci prvič drug drugega vidijokot sila odraslega v resni obleki, z natančnopremišljeno pričesko in za to priložnostkupljenimi čeveljci. Dan, ko jih predavnoodrasli morda prvič vidimo kot mladevelike, ne več kot velike male. En takspomin za na sončno stran.Ne bom se obregal v tragično oblačilno inobuvalno opravo mladih dam, ki so sicergotovo v civilu zelo fejst in luštne punce, kipa so si ob tej priložnosti večinoma prvičnataknile petnajstcentimetrske petke, bolj alimanj cenene krpice kričečih barv, precejprimerne tudi za uvod nastopa ob drogu, terpopeterile vsakdanjo dozo bojnih barv naobrazu. Geslo minica na vsake noge me ševedno ne prepriča.Nekaj drugega veliko bolj ni spadalo k takovelikemu dogodku. Pravzaprav skoraj vserazen staršev, otrok in čisto solidne glasbeneskupine. Nič ni bilo enkratnega,individualnega, občutenega. In sploh nitežko zadeve razčleniti in ugotoviti, zakaj.Monopol.Zavrelo mi je kot ponavadi že pri vinskiponudbi. Za boljšo vaško veselico mordačisto solidno zastavljeno. Tretjerazrednavina z nabavno ceno 4–5 evrov navajajobrez omembe proizvajalca ali regije, kaj šeleletnika. Naročiš rebulo, sauvignon. Ali kajdrugega brez identitete. Natakar seveda pravtako ne ve, kje in kdaj je bila rojena rujnakapljica. Omenjene buteljke so po 14–25evrov. Neko nedefinirano zadevo z imenom»Vino« imajo tudi na kozarce, po štiri evreza dva deci. Domnevam, da tako belega kotrdečega. Izbor vin je pripravila bližnjavinoteka na GR, verjetno imajo dogovor okonsignaciji. Žal niso sami pripravili nitivinske karte, skrpucalo je delo izvajalcaketeringa. Če se spomnim mimohodaPorsche Cayennov in podobnih zloščenihzapravljivčkov na ploščadi razstavišča, semprepričan, da bi marsikateri starši to

priložnost proslavili s kozarčkom resnega alizelo resnega šampanjca. Tudi skozi večer obzelo hrupni glasbi, ki je onemogočalakakršenkoli pogovor, bi se verjetno prebijaline le s plesom, temveč tudi s kozarčkomvrhunske kapljice.Pri polni dvorani strežba hrane ob mizah pačni mogoča. Pripravljena hrana na servirnihpultih je bila čisto sprejemljiva, le malopremalo jih je bilo, dvajset minut čakanja vvrsti in s krožnikom v roki ne spada kslovesnim dogodkom. Pravi šok je sledilpozneje, ko smo ob svojih mizahzaključevali z jedjo. Ekipa natakarjev(verjetno pretežno honorarnih) je sprotiodnašala krožnike in jih prav tako sproti tudizlagala na vozičke, postavljene na strateškelokacije med, pod in nad našimi mizami.Zlagala: odstranjevala ostanke, glasnometala pribor v ustrezne predelke in pravtako glasno zlagala krožnik na krožnik polmetra od najbližjega gosta. Natanko tako,kot to delajo v rahlo boljših menzah.Program je bil skoraj identičen tistemuizpred osmih let, ko smo spremljali inobčudovali slavljenčevo sestro. Industrijskaoperacija, ki jo na isti lokaciji isti ljudjeopravljajo za večino maturantskih plesov vLjubljani. Imam celo občutek, da gredoizvajalci že rahlo sami sebi na živce zbrezbarvnim ponavljanjem ene in iste rutine.Še razredničarkam je organizator prepovedal»govore« ob slovesu, da je izpeljal programčasovno natanko po scenosledu in prepustilmladino naslednjemu monopolistu,Bachusu. Pa jih zato na plesu upravičenovečinoma ni bilo …Počutil sem se natanko tako, kot sem sepočutil na kakšnih večerih z lokalnimi bendis teras v Sali za ručanje mogočnegajadranskega hotela B-kategorije ob koncusedemdesetih. Le da sem bil takrat študent,bilo je poceni in moja pričakovanja skromnain vsebinsko sila drugačna. Druga asociacijaje bila ceneno predmestje Las Vegasa, kamorse ob prostih dneh vozijo zabavat uslužbencibleščečih igralnic in hotelov v središču.Ker ob bobnenju zvočnikov nisem imel kaj

pametnejšega početi, sem malo računal.Vstopnica 42 evrov. Kakih 220 maturantov,recimo, da je imel vsak s seboj tri plačevalce(pri naši mizi je bilo za dva borca osemobčudovalcev). Krepko čez 30 tisočakovtorej iz tega naslova. Verjetno del šticungepri pijači. Fotke. Našega fotografa, sinovegaprijatelja, nam je komaj uspelo spraviti vdvorano, saj ima organizator svoje in želipobrati smetano lepih fotografij, da si laiki s»trotlziher« kamerami ustrezno dvignemoraven slikovne dokumentacije dogodka. Paodhodki? Najem dvorane, seveda. Varnostnaslužba. Ketering s sodelovanjem kakih 20natakarjev. Ansambel. Zabavljača. Nekajevrov za nekaj enominutnih nastopov dvehlastnih plesalk (kaj že ima kankan zmaturo?). Eno samo vabilo/spored enega inistega programa 2011, naštancano za vseobiskovalce v sezoni lova. Bemti, če jimostane manj kot deset jurjev čistega na takvečer, nimam pojma o matematiki, raje šekakega več. Koliko je že srednjih šol vLjubljani?Pa sploh ne gre za to, da organizatorjuostane lep kupček novcev. Naj mu, saj nidobrodelna organizacija! Le sam bi hotelimeti lepe spomine za plačani denar, ne paplastik-fantastik štance. Porečejo modernistarši: pomembno je le, kako so se počutilimladi. Prav. Zakaj neki so ves večer viselinekje zadaj ob šanku, ne pa v dvorani?Rešitev te popolne mizerije bo lahko lekonkurenca – ko bodo imele srednje šoledve ali več različnih možnosti in se bodoučenci, starši in učitelji odločali med večenakovrednimi ponudniki, bodo ti kaj hitroposkrbeli, da zdolgočasenih šlamparij inbližnjic ne bo več. Še če se spomnimsvojega dogodka pred desetletji v Festivalnidvorani, globoko v časih egalitarnegasocializma in povprečne prehrane, je bilazadeva vendarle na drugi ravni.Ja, nepozaben večer je bil. Mimogrede, da segimnazijcem niti Gaudeamusa ne da večnaučiti na izust in da »prepevajo« obposnetih vokalih iz ozadja ter z besedilomna velikem zaslonu, je pa problemneambiciozne šole in ne organizatorja.■

Haložan� TOMAŽ SRŠENSLOVENSKEIKONERubrika tistih dobrot izpred desetletij, ki ste jih morda že pozabili,vendar še vedno krojijo slovenski okus.

Vedno je prisoten v večini gostiln, da o njegovinavzočnosti v »kavnih barčkih« niti ne govorimo.Pravijo, da je najboljši za brizgance, čeprav v

zadnjih dveh letih navdušuje tudi tiste, ki bi radi popilikaj dobrega, ne preveč dragega in okusnega. Haložan2010 je sodobno, lahko in pitno vino.Začetki segajo v šestdeseta leta, ko ga je »izumil«tedanji direktor Ptujske kleti Jani Göntz. Njegovatemeljna zamisel je bila ponuditi slovenskim pivcemnekaj, kar bi se lepo in neagresivno mešalo z mineralnovodo. Vedeti moramo, da takrat buteljčnih vin pri nasskorajda ni bilo; pila so se namizna »odprta« vina, ki sobila v veliki večini osnova za brizgance.Göntz je velel v novo vino vmešati skorajda vse sorte, kirastejo v Halozah, kjer so vinogradi za vina Ptujske kleti– oba rizlinga (laški in renski), beli pinot, chardonnay,šipon, sauvignon in minimalni dodatki raznih muškatov.Uspeh je bil popoln in poleg janževca je haložan postalvsakdanje vino v množici slovenskih domov in različnihlokalov.Da ne bi kdo mislil, da se je ob poplavivisokokakovostnih vin z drugih slovenskih vinorodnihobmočij poraba haložana kaj zmanjšala. Njegovaprodaja narašča – na leto ga prodajo 800.000 litrskihsteklenic, kar je slovenski rekord.

V novih časih je enolog Bojan Kobal z novim pristopomkakovost haložana dvignil na zavidljivo raven, saj seobčasno na slepih pokušnjah med vrhunskimibuteljčnimi vini odlično izkaže.Kobal pravi, da vinu ni dal nove vsebine, saj je sortnisestav takšen, kot ga je Göntz zastavil pred petimidesetletji. »Vsako vino najprej nastane v glavi enologa,«razlaga Kobal. »Haložan mora biti svež, saden, moraizražati primarne arome in mora biti čist.«Kako bi opisali razliko med starimi haložani indanašnjim?»V vsakem obdobju je bil haložan najboljši, kot je glededanih zmožnosti pač lahko bil. Na srečo imamo zdaj vkleti odlične razmere in kupujemo samo zdravo grozdjevisoke kakovosti. S to tehnologijo je danes pačnajboljši, jutri pa bo še boljši. Tako preprečimoneprijetnosti, kot so razne oksidacije in podobno.«Haložan pa se ne glede na obdobja in tehnologije držinekaterih stalnic:-- zgoraj opisani sortni nabor,-- alkoholna stopnja je med 9,5 in 12 odstotki,-- je polsuho vino, ki ima od 9 do 12 g nepovretega

sladkorja. ■

�� TOMAŽ SRŠEN

Carlo PetriniV

elike zgodbe se ponavadi začenjajo brezzvezdnih vil rojenic in sojenic. TudiSlow food, ki ga je leta 1986 ustanovil

italijanski levičarski novinar Carlo Petrini, vsamem zametku ni imel namena reševatisvet. Del te ideje ima sicer zdaj, je pa jasno,da je poslanstvo preraslo osnovno idejo inprešlo v povsem novo kakovost.Čeprav so Italijani narod zapriseženihljubiteljev dobre hrane, kjer je skoraj vsepodrejeno pogovorom o tem, kaj in kje jekdo jedel oz. skuhal, je bil vsaj razviti seversredi osemdesetih v krizi. Moda jenarekovala pitje bledih, razbarvanih vin,trgovska središča so začela ponujati tonecenenih globalno pridelanih prehrambnihizdelkov in seveda se je kakovost jedislabšala. Pravi ljubitelji dobre hrane sopostajali nezadovoljni, vendar so bolj alimanj nergali sami zase in sebi v brk. Dno jeizbilo dejstvo, da so multinacionalkiMcDonald’s rimske oblasti prodale enovelikih palač na enem glavnih trgov, Piazzadi Spagna, pri legendarnih španskihstopnicah. Tam so Američani odprli največjifast food v Italiji s 427 sedeži. Italijanskimljubiteljem dobre hrane je prekipelo in navlado so začele deževati razne peticije inpritožbe politikov, gastronomov in preprostihljudi. Odgovorni so se zdramili (takšneakcije v Italiji vedno uspejo), lepo sopreuredili hišo, uredili novo fasado in vsodelovanju z McDonaldsom notranjostpreoblikovali v antičnem, plastičnem stilu.Duhovi so se pomirili in življenje je teklonaprej.Carlo Petrini, takratni urednikkomunističnega glasila Il Manifesto, je izsvojega doma v Piemontu to videl drugače.»Ljudje, saj s tem nismo naredili nič,« jezapisal v svojem glasilu. »Piazza di Spagnane glede na urejeno zunanjo podobo ševedno smrdi po cenenem ocvrtemkrompirju.« Angažiral je svoje prijatelje inokrog sebe zbral pisano druščinointelektualcev, aktivistov, umetnikov indrugih, s katerimi so sklenili, da bodo na

mize spet vrnili pristne okuse. Prve večerjeSlow food so bile nekakšne delavnice, ki sojih organizirali v menzah Fiatovih tovarn vTorinu. Bilo je logično – večina delavcev jebila z juga oziroma z ruralnih območij, ki sos seboj vedno nosili dobre domačespecialitete. Delili so jih s Petrinijem inprijatelji, mediji pa so postajali odmevnejši vsvojem objavljanju tovrstnih novic. V menzeso začenjali hoditi tudi drugi in gibanje jeraslo. Petrini je angažiral tudi svoje gostinskeprijatelje v mestecu Bra (tam je zdaj sedežgibanja) in druge priznane mojstre kuhinje vPiemontu. Vsi so takoj dojeli vrednost ideje»nazaj h koreninam« in leta 1989 se jegibanje Arcigola (Polž) z objavo manifesta vParizu preimenovalo v Slow food – s polžemkot zaščitnim znakom.V Italiji se je ideja v trenutku razplamtela kotogenj. Eden bistvenih stavkov v manifestu:»Vsakdo ima temeljno pravico do uživanjaob dobri hrani in posledično je tudiodgovoren za zaščito dediščine, tradicije inkulture hrane, ki nam jo ta omogoča,« jeplanil tudi čez meje. Deset let pozneje je bil zidejo uspešno okužen skoraj ves svet. Če lemalo pobrskate po www.slowfood.com,boste ugotovili, da so delavnice in kongresiSlow food stalnica, da o velikem Salonuokusa, ki ga vsaki dve leti priredijo v Torinu,niti ne govorimo.Vendar je Carlin, kot Petriniju pravijoprijatelji, vizionarsko šel naprej. Nekako je»rešil« sestavine in posebne butične pridelkev razvitem svetu, ki bi šli verjetno na računglobalizacije hitro v pozabo, in se posvetilperečim težavam.Novi projekt (no, v igri je že šest let) seimenuje Terra madre (Mati zemlja) in je vvečini namenjen državam tretjega sveta oz.njihovim neposrednim proizvajalcem. To sorevni kmetje, ki komaj preživijo s svojimdelom, saj so odkupne cene njihovihpridelkov nesramno nizke. Ob tem verigapreprodajalcev bogati, končni proizvodi paimajo kar spoštljivo ceno. Ali veste, da cenakave v takšni verigi naraste za 240-krat?

Petrini je iz članstev in bogatih donacijangažiral skupine strokovnjakov, ki vodročnih pokrajinah in zaselkih kmetompomagajo pri izboljševanju načinakmetovanja in odpravljanju večineposrednikov do končnega porabnika. Zato jezdaj novi moto gibanja malce izrinil prvizakon manifesta izpred četrt stoletja.Dobri, čisti in pošteni je motivatorski izrek,ki ga spoštujejo vsi, vključno z britanskimprincem Charlesom, ki je eden gorečihpodpornikov gibanja Slow food.Dobri – sveže sezonske jedi, ki zapolnjujejolokalno tradicijo in kulturo.Čisti – pridelava hrane in sestavin ne smeškodovati okolju, zdravju živali in ljudi.Pošteni – dostopne cene teh živil za vse inpošteno plačevanje le-teh osnovnimproizvajalcem in kmetom.Zdaj ima gibanje več kot 100.000 članov povsem svetu, ki so organizirani v conviviume– omizja, kjer se zbirajo in s svojimdelovanjem ohranjajo stara kulinaričnaizročila pri življenju.Gibanje Slow food je v Slovenijo pripeljalPetrinijev prijatelj, vinar Aleš Kristančič –Movia. V Sloveniji je bilo na višku ob koncudevetdesetih, ko je delovalo kar petnajst (!)omizij. Zaradi ravno ne najboljšihinterpretacij osnovnih idej, požrešnostigostincev in v veliki večini tudi snobovskenaravnanosti članov (nekaj časa so gaimenovali tudi Snob food) je članstvo predleti pri nas začelo usihati. Zdaj delujeta dveomizji – osrednje, ki ga vodi Tatjana Butul izManžana v slovenski Istri (butul@siol.net),in ljubljansko, ki ga še vedno vodi prvoborecMatjaž Zupan(matjaz.zupan.ig@gmail.com). Če vaszanima, jima pošljite kakšno pismo.P.S.: Ko je Petrini pred osmimi leti hudozbolel in so ga zdravniki pred zahrbtnimrakom komaj rešili, je okreval v Sloveniji. Vpopolni tajnosti ga je z domačimi jedmispravila k sebi Martina Breznik iz penzionaRaduha v Lučah, kjer je bil več kot dvatedna.■

25KARATOV

Tisti Italijan, ki je iz nasprotovanja prehrambni globalizaciji predpetindvajsetimi leti ustanovil gibanje Slow food.

26 DOLCE VITA

Bratje PodvršičTrije katalonski bratje so letos s petega skočili pod sam vrh San Pellegrinove lestvice 50 najboljšihrestavracij na svetu. El Celler de Can Roca so Joan, Josep in Jordi Roca.

�� BOŠTJAN NAPOTNIK

KVAPAJ’TOTACGA?

Mogoče sem še malo pod vplivomdevetdnevnega pohajkovanja poBarceloni, njenih restavracijah,

gastro in tapas barih ter tržnicah, ampak hej,tam pa res gonijo kuharijo na polno.Medtem, ko so se Italijani s svojimpriseganjem na čiste okuse vrhunskihsestavin in Francozi s svojo do poslednjegadetajla razdelano visoko kulinarikomedsebojno prepucavali, kdo je večji car insvetovni gastro vladar, so Španci obojeprešišali po desni. Pa ne le po zaslugiFerrana Adrie in sansebastianskihtrozvezdičarjev, ampak po zaslugi številnihanonimnih kuharjev, ki kreirajo v čistopreprostih tapas barih, kjer se v hlajenihvitrinah na šankih vrstijo cele rajde vabljivihprigrizkov. In to dolgo, zelo dolgo v noč. Intudi čez dan. Samo pomisli, kaj lahko dobišza jest v Italiji ali Franciji ob petihpopoldne? Če imaš srečo kakšen podrtsendvič, pa kakšen brioš ali croissant, ki ganiso prodali za zajtrk. Pri Špancih je skorajvedno na voljo tortilja, so ocvrtki izbakalarja, zajčji in še kakšen stew, ocvrterezine artičok, kuhana sipa, v olje vloženislani (in v kis vloženi sveži) fileti sardonov,dva ali trije tipi pinchosov (obloženihkruhkov), hrustljavo zapečeni koščkisvinjske kože ... če pa zmanjka vsega, potems palice pod stropom vedno visi kakšnasušena noga iberskega pujsa, ki jo poješ skosom popečenega in s paradajzompomazanega kruha. Tej množicitradicionalnih tapasarjev stojijo ob straniambicioznejši kuharji, ki tradicijo malo posvoje nadgrajujejo. V elegantnem gastrobaru hotela Ohla v Barceloni recimotradicionalno na droben bel fižol sorte santapau položeno klobaso butifarra predelajo

tako, da jo razstavijo in njeno polnilovmešajo med fižolčke, povrh pa položijo na(tako pravijo) 62 stopinj celzija poširanojajce. Bivši krojač Josep Lacambra v svojirestavraciji Catalina ponudi izvrstnorazličico z močno gorčicookarakteriziranega le zgoraj in spodaj (patam močno in hrustljavo) popečenegahamburgerja na dišečem curryjevem rižu. Intako naprej, vrhunsko, malo po svoje, pa nečisto odpičeno. Popolna odpeljanost jenamreč rezervirana za čisto zgornjo ligošpanskih kuharjev, ki so si, let's face it,vendarle predvsem zaradi Ferrana Adrie,upali raziskovati in eksperimentirati več inbolj divje, kot drugod.Eden od teh je tudi Joan Roca, najstarejši odtreh bratov Roca, ki so sprva delali vtradicionalni katalonski družinskirestavraciji Can Roca v Gironi, potem pa so(no, takrat sta bila dovolj stara za to le Joanin Josep, najmlajši, slaščičarski mojsterJordi, se jima je pridružil nekaj let kasneje)leta 1986 čisto zraven obrata staršev odprlisvojo, ambicioznejšo birtijo El Celler deCan Roca. Začetek je bil prav start-upovski,se pravi da je bila kuhinja velika ravnotoliko, da se je Joan, sicer tako kot njegovabrata diplomant gostinsko hotelirske šole vGironi, komajda obrnil v kuhinji. Ampakfantje so imeli voljo, energijo, vizijo in, karje mogoče še najpomembnejše, razumskidvom v tradicionalno kulinarično izročilo.Joan Roca je namreč začel raziskovati ineksperimentirati s kuharskimi tehnikamipredvsem zaradi vprašanja, ki si ga jezastavljal ob jedeh “naših babic”: ali jetradicionalni način priprave neke jedi (torejkako se neki okusi, teksture, oblike,sestavine povežejo v celoto) res najboljši

možen? Se da kaj narediti drugače? Kajdodati, izpustiti? Spremeniti formo, barvo,teskturo? Presenetiti jedca? Mu v eno znanoobliko podtakniti okus druge in teksturotretje sestavine? No, v naslednjihpetindvajsetih letih so fantje, predvsemJoan, gradili koncept in filozofijo celotneponudbe svojega pogona. Joan in Josep zelotesno sodelujeta, in to tudi v smeri, ki ničisto običajna, namreč da kuhar ustvari jed,ki se bo podala določenemu vinu. Še več, zigrivostjo pri ustvarjanju jedi so šli Rocaboys na področja, kamor pred njimi še nizaneslo visokega kulinaričnegamasterminda, namreč h jedilnim različicamznanih parfumov. Jep, Joan Roca je leta2002 na jedilnik uvrstil krožnik, ki je nosilime Adaptació del parfum Eternity de CalvinKlein in ki je bil točno to, kar si prebral –poskus na krožnik ujeti arome in ostalezaznave znanega parfuma. Reč je bilauspešnica, zato so ji v naslednjih letih sledileše jedljive različice parfumov CarolineHerrera, Diorjevega Hypnotic Poisona,Lancômovega Tresórja in Bvlgarija. Vse soseveda morale ustrezati Joanovemutemeljnemu kriteriju pri ustvarjanju jedi:zaznavni prisotnosti vsakega od štirihosnovnih okusov v vsaki jedi. Tehnike, ki jihpri tem uporablja pa so številne, klasičnim jetreba dodati vsaj še steklopihaškonapihnjene konstrukcije iz staljenegasladkorja, kuhanje s hlapljvimi aromami,destilacijo nenavadnih okusov (na primerilovice, katere destilat nato dodaja ostrigam)ter dimljenje z vsemi sortami dimov (tudiingverjevim).Glavna reč, s katero je Joan Roca zaharaltudi po mednarodni sceni pa je tehnika, ki sedandanes iz vrhunskih restavracij počasi že

Joan Roca

KVAPAJ’TOTACGA?

Bese

dilon

ilekto

riran

o

seli v (ambicioznejše) domače kuhinje, to jepočasno kuhanje mesa in rib v vakuumskihvrečkah (sous-vide) pri relativno nizkihtemperaturah. Če bi o tem radi vedeli več,znate špansko in imate pri roki 180 dolarjev,si lahko obvladate Joanovo knjigo, v celotiposvečeno tej tehniki. Šnelkurz gre patakole: meso ali ribo se skupaj z oljem,dišavnicami, vinom etc. spakira vvakuumsko vrečko, izsesa zrak, vrečko papotem vtakne v vodo, kjer se počasi segrevado željene temperature v središču kosa: primesu je to 63 stopinj, pri ribi pa 55. Mesoali ribo se nato pred serviranjem ponavadiše popeče, da zunanjost postane hrustljava.Je torej sploh možno kaj drugega, kot za re-kreacijo katere od kreacij Joana Roce izbratirecept, pri katerem bo treba izsesavati zrakiz vrečke?! Seveda ne! In ker je pri pripravidimljenega brancina na emulziji iz jabolk invanilijevega olja treba vakumirati dve rečiin dodatno še dimiti olivno olje, vse skupajpa se zdi relativno preprosto, je pred vamiprav to.Kako? Za dva daj takole:1. V vakuumsko vrečko zapakiraj dve palčkivanilije, dodaj štiri žlice olivnega olja,zapakiraj in za eno uro položi v na 60stopinj segreto vodo. (vodo na štedilnikusegrej na 60 stopinj in jo nato daj v na 60stopinj segreto pečico. Nato vanilijo zavrzi,olje pa prihrani.2. Kozico, za katero imaš dobroprilegaojočo se pokrovko, obloži z alufolijo.

Na dno daj žlico zelenega čaja in vložek zakuhanje v sopari, na katerega daj posodico zdvema žlicama olivnega olja. Posodo prekrijz dvojno plastjo alu folije in še s pokrovko,nato prižgi ogenj na polno, ga po trehminutah zmanjšaj na pol, po šestih paugasni. Počakaj, da se ohladi in prihranidimljeno olje.3. Veliko, sočno kislo jabolko na debelo(vsaj pol centimetra) olupi. Meso prihrani,olupke zmelji s paličnim mešalnikom inožmi v dvojni gazi. Dobljeni jabolčni sokzreduciraj na tretjino.4. Dva kosa fileja brancina premaži zdimljenim oljem, posoli, daj v vakuumskovrečko in izsesaj zrak. Deni v na 55 stopinjsegreto vodo za 15 minut. Po pretečenemčasu vrečko odpri in fileja s kožo navzdol tri

minute peci na vroči teflonski ponvi.5. Reduciran jabolčni sok segrevaj in mumed mešanjem po malem dodajaj vanilijevoolje, da nastane emulzija. Nalij jo nakrožnik, nanjo položi brancina in potresi zdrobno nakockanim jabolkom.

Še check po kriterijih Joana Roce:• Slano? Je, zaradi soli v in na ribi.• Sladko? Je, zaradi redukcije soka in

vanilijevega olja.• Grenko? Je, zaradi z zelenim čajem

dimljenega olja.• Kislo? Je, zaradi svežih kockic kislega

jabolka.• Dobro? O ja, je. Zelo!■

28 DOLCE VITA

KOKITARETRESKAJO

The Wall (1979)Pink Floyd

� TOMAŽ SRŠEN

Če kateregakoli oboževalca skupine Pink Floyd vprašate, kateri so po njegovem mnenju trijenajpomembnejši in najbolj znani albumi, bo večinski odgovor takšen: 1. Dark Side of the Moon(decembra 2009 smo ga že predstavljali v tejle rubriki), 2. Wish You Were Here in 3. The Wall (Zid).Seveda, angleške legende psihedeličnega roka so med svojim delovanjem posneli še vrsto odličnihplošč, vendar te tri izstopajo. Če ne zaradi drugega, zaradi odlične glasbe in seveda tudi zaradi skorajstomilijonske znamke, ki so jo dosegli v njihovi skupni prodaji. Vse to se je dogajalo v letih 1973–1979. Sedemdeseta torej, valilnica zunajserijskih idej odličnih skupin.

Legendarni albumi in koncerti

KOKITARETRESKAJO

Vendar The Wall ni bil samo labodjispev legendarne skupine. Tako kotveliko njihovih del so sporočila še

vedno močna, glasba brezčasna, besedila pavečno aktualna.Vedeti je treba, da je The Wall nekakšnopsihiatrično zdravljenje prvega človekabenda, Rogerja Watersa. Nekaj bo na tem,kot je pred mnogimi leti pisal Goethe, damora umetnik trpeti. Zid je krik občutljivegaWatersovega jaza, ki je leta živel zlomljenza zidovi, ki si jih je povečini sezidal sam.Odraščanje brez očeta, ki je padel v drugisvetovni vojni, mladost, preživeta z oblastnoin posesivno materjo, kot pravi angleškiotrok pa je bil deležen stroge vzgojenjihovih »legendarnih« šol in internatov. NaCambridgeu je dočakal nekakšnoosvoboditev, ko je s Sydom Barretom, prvimkitaristom in ustanoviteljem skupine, stopalskozi svet glasbe, umetnosti in seveda –mamil. Ustanovila sta Pink Floyd (skupaj sklaviaturistom Rickom Wrightom inbobnarjem Nickom Masonom). Prva dvaalbuma tega benda sta bila sicer takrat

avantgarda in sta to še zdaj, res pa je tudi, daso se takšne stvari dogajale in prodajalesamo takrat, ob koncu šestdesetih.Ko je Barret zaradi premočnih odmerkovpsihedeličnih drog (predvsem LSD) skorajpopolnoma znorel in je v skupino prišel novikitarist David Gilmour, so s tem malceprenehali. Povsem pa ne.Svetovno slavo so si priborili z albumomThe Dark Side of the Moon (1973) innjegovim naslednikom Wish You Were Here(1975). Vedeti je treba, da so bili prvi, ki sože v tistih letih svoje nastope spreminjali vmultimedijske predstave; delali soeksperimente z zvokom in na snemanjihdosegali takšno perfekcijo, da so postavljalinove standarde tudi na tem področju. V časuTemne strani meseca so razvili tudi zvočnisistem »kvadrofonije« , ki temelji na štirihzvočnikih in ne na dveh, kot navadni stereo.Bili so na vrhu, kopali so se v denarju inslavi. In v mamilih. Redko so stopili vobjem somraka, a se jim je to vseenodogajalo.

No, zdaj pa občutljivi značaj RogerjaWatersa z vsemi njegovimi mladostnimitravmami potisnite v vse tole, kar semnapisal v prejšnjem odstavku. Kaos je milabeseda.Druga pa je želja po prevladi. Če so skladbepri teh albumih pisali vsi štirje, če sta sipevske dolžnosti enakovredno delila Watersin Gilmour, je naraščajoči vulkankompleksov v Watersovi notranjosti govoril,da je on boljši od drugih. Konec koncev sonjegovi koncepti skladb in besedil pri tehdveh albumih zares prinašali slavo in s temtudi denar. Zato so ga preostali trije obprojektu Animals (Živali, 1977) poslušali inmu sledili, čeprav se je njihov kreativnipotencial na račun dvigovanja njegovegaega zmanjševal. Živali pravzaprav kažejozametke Zidu. Waters je za osnovo tega delavzel Orwellovo Živalsko farmo in z velikomero satire in kritike začel secirati takratnodružbo. Koncept je bil sicer v redu, ploščapa je našla pot »samo« do nekaj milijonovposlušalcev, saj je bila rahlo »zatežena«. Lev eni skladbi je soavtor David Gilmour in le

DOLCE VITA 29

Pink Floyd leta 1979 - Rick Wright, Roger Waters, Nick Mason in David Gilmour

30 DOLCE VITA

KOKITARETRESKAJO

v eni mu je prepustil dodatno petje. Vsedrugo je naredil ON, Roger Waters.Naslednji dve leti je bil Watersov domglasbeno delovišče, delovno taborišče.Medtem ko so srednjeveški kardinali sebebičali, je Waters to delal z glasbo. To je bilanjegova osvoboditev, kajti vse zatrte travmeso lezle na plan. Kreativna samoterapija jetokrat šla na vsa področja, ki jih je razrvaniumetnik spravil na skupni imenovalec – naZid.The Wall je rock opera, ki raziskujezapuščenost in izolacijo, ki ju simbolizirazid. Glavni junak (Pink) je Waters osebno, kisvoje mladostne travme podoživlja kotrockovska zvezda na odru, kjer se mu v eniod blodenj zazdi, da je avtokratski diktator.Sam sebe muči z občutki krivde, sam si sodi(The Trial) in njegov notranji »sodnik« muukaže podreti zid. Jasno – sledi odrešujočakatarza, zid se podre in avtor je ozdravljen.Ne smemo pozabiti, da je plošča nastajala vobdobju vrhunca hladne vojne in skladbe,kot je Mother (Mama, misliš, da bodo zaresvrgli bombo?), odsevajo ta čas. Ker je albumglede na dokaj zapleteno zasnovo zelokompleksen, se tukaj meša vrsta glasbenihstilov, ki pa zvenijo kot – Pink Floyd. DavidGilmour ni še nikoli tako nažigal kitare kotprav tukaj pri skladbah In the Flesh, YoungLust, Run Like Hell, Waiting for Worms.Verjetno eden najbolj sofisticiranih inpreciznih kitaristov vseh časov je tukaj odprlvrata Pandorine skrinjice težke kitarskepirotehnike in spravil na plan vse mogočepeklenščke. Antipod težkim riffom pa sonežne, akustično zasnovane skladbe, kjer vozadju z glasno zloveščo tišino grmijosintentizatorji Ricka Wrighta: Hey you,

Mother, Empty Spaces, Nobody Home. Inskladno z njihovo vodilno sliko prvegapsihedeličnega benda planeta so notri tudiutrgane, vendar za množično občinstvourejene skladbe, kot sta Don't Leave meNow in Is there Anybody out There.Kulminacij je več. Brez hita Another Brickin the Wall Part 2 tako ali tako ne gre, večnopa navdušujeta genialna Comfortably Numbin operno pompozni finale – The Trial(Sojenje).Ameriški Rolling Stone je ob izidu albumazapisal, da je to najbolj ekstravagantnapsihoterapija, ki je celo uspela in bolnikaozdravila. Waters je po izidu te plošče mordazares postal drugačen človek, je pa uničilenega največjih bendov vseh časov.Američan Bob Erzin, producent plošče,pravi, da je po letu snemanja z bendom, ki jepotekalo po množici studiev po vsem svetu,potreboval dve leti, da je prišel k sebi.»Perfidni besedni dvoboji britanskihintelektualcev so me dotolkli. Ne vem pa,kako je Gilmour zdržal vso torturo. Morda jezato tako odličen kitarist, ki potem svojačustva izraža skozi svoj inštrument.«Waters je na vajah pred snemanjem na vseskladbe gledal kot na intimno lastnino.Nikomur ni pustil blizu, niti z glasbo niti zbesedili. Po dolgotrajnih celonočnih seansahv studiih je trikrat popustil Gilmourju prisoavtorstvu skladb in ravno tolikokrat ga jepustil pred mikrofon. Vseeno pa si je DavidGilmour v skladbi Comfortably Numbpostavil spomenik – kitarski solo je edennajboljših v zgodovini rockovske glasbesploh. Mason in Wright sta samo odigraladogovorjeno, zadnjega pa je Waters takošikaniral, da je ob koncu snemanja skupino

zapustil in na turneji igral kot najetiglasbenik!Dvajset milijonov ljudi je kupilo dvojnialbum The Wall in množice so senavduševale nad hitom in videom AnotherBrick In The Wall, Part 2. (Še en zidak vzidu, drugi del) z znamenitim refrenom »Wedon't need no education... (Ne potrebujemoizobrazbe ...).Znani angleški režiser Alan Parker je leta1982 posnel film s tem naslovom, v vlogiPinka pa je igral irski rocker Bob Geldof.Zaradi fantazijske in intelektualnevečplastnosti sicer ni polnil blagajnkinodvoran, je pa postal eden odličnihkultnih glasbenih filmov.Floydi so bili od nekdaj znani po sicerspektakularnih odrskih predstavitvah svojihdel, vendar so bile turneje kratke. Čeprav sobili v času izida Zidu najbolj vroča skupinana planetu, se je Waters odločil, da bo ploščov živo predstavil le na dvaintridesetihkoncertih na vseh celinah, ki so potekali odfebruarja 1980 do junija 1981; z dolgimiprekinitvami med posameznimi deli. Zaradiambiciozno zastavljene scenografije sonastopali le v Los Angelesu, New Yorku,Dortmundu in Londonu; v vsakem mestu poosemkrat zapovrstjo. Vstopnice so bileprodane že, ko so jih natisnili.Zanimivo je, da so bili to zadnji koncertiskupine v prvotni zasedbi. Šele leta 1985 jetri četrtine skupine (Gilmour, Wright inMason) spet sestavilo Pink Floyd in zalbumom The Momentary Lapse of Reasonodšlo na svetovno turnejo. Brez Watersaseveda, ki jih je tožil zaradi uporabe imena.Tožbo je izgubil in trojica je na tej in

Plakat za koncert

DOLCE VITA 31

KOKITARETRESKAJO

naslednjih turnejah in ob novih albumihslužila na desetine milijonov, medtem ko jeWaters jezno čemel doma in vseeno pobiralmilijone od tantiem javno izvedenih skladb,ki so bile večinoma njegove.

Prvi koncert – 6. avgusta 1980,Earl's Court, LondonTelefonski poziv prijatelja, ki je bil napoletnem šolanju v Oxfordu, me je sredipoletja razstavil. »Od dveh Špank sem kupilvstopnici za Floyde v Londonu! Vem, kolikoti pomenijo. Pridi, greva!« Šok je bil popolnin revni študent je zapel tisto Predinovo: »Šepujsa bom razbil ...« Nekako sem sestavilcekine in odletel v London. Na koncert PinkFloydov.Earl's Court je bil takrat največje londonskoprizorišče, vendar so prirejali bolj malokoncertov. Pred Floydi so bili tam edini LedZepplin, ki so večkrat razprodali 18.000-sedežno dvorano.Na koncertu so predstavili tako rekoč vsoploščo, od začetka do konca, le da so bilenekatere skladbe daljše in določeni deliimprovizirani. Kot vedno so po plošči TheDark Side of the Moon nastopali s še enoskupino za zaveso, saj so v studiunasnemavali toliko inštrumentov, da kvartetni zmogel sam poustvariti vsega, kar soposneli. Tudi tukaj je bilo podobno – polegdodatnega kvarteta so imeli še tri pevke,tolkalca in saksofonista. Zvok je bil popolnainkarnacija tistega s plošče, ki je bila takokot vse njihove – zvočna perfekcija.Na levi in desni strani odra je bil nedograjenzid, v sredini je igrala skupina. Iz skladbe vskladbo so tehniki nosili velike stiroporastezidake in zid dopolnjevali. Zato je bilo

izvajalce videti čedalje manj. Scenografi soglede na vsebino skladb odpirali določeneprekate v zidu, skupina se je prikazala zdajtu, zdaj tam. Ko je bil zid zgrajen, se jeWaters v določenih skladbah zunaj pojavljalsam, nekaj pa so jih odigrali za zidom. Dopremora.Potem pa šok, kajti zgodilo se ni nič.Skupina je dve skladbi igrala za zidom inljudje so postajali nervozni. »Kaj je zdaj to?Nas mar 'nategujejo' s playbackom?« so sespraševali nekateri. Potem pa se je »ples«začel. Odlične animacije, ki jih je naredilGerald Scarfe, so projicirali na zid. Odnekod je priplaval velik napihljiv prašič (izobdobja albuma Animals), čez dvorano jepikiral bombnik in se razletel ob zidu. DavidGimour se je prikazal na vrhu zidu invrhunsko mučil kitaro, ki je spuščalanečloveške zvoke. Vse do konca, vse doSojenja (the Trial), ko je vsa dvoranakričala: »Tear down the wall! – Razbijtezid!«Zid se je razletel z veličastnim pokom instiroporasti zidaki so leteli vse naokrog.Bend se je z akustičnimi inštrumenti postavilna ruševine in odpeli so še zadnjo skladbo –Outside the Wall.Spektakel je bil popoln in nepozaben. In kottak je dobra tri desetletja počival v mojemspominu. Vse do koncerta Rogerja Watersaprejšnji mesec v Zagrebu.

Drugi koncert, 13. aprila 2011,Arena v ZagrebuOb trideseti obletnici izida albuma se jeidejni oče projekta, Roger Waters, odpravilna spektakularno turnejo, ki ga je stala okrog50 milijonov evrov. Svoje stroške je pokril

že po štirinajstih koncertih. In kar je najboljzanimivo, glavni scenosled je bil skorajdado pičice enak tistemu izpred enaintridesetihlet! Vsa ta leta razlike pa so se krepkopoznala pri tehnologiji, ki je bila več kotrevolucionarna in inventivna. Že zgrajeni zidje izginjal, se deloma prikazoval, serazstavljal in seveda tudi obvezni prašič jeletel po zraku. Da je The Wall zunajčasnifenomen, potrjujejo vse animacije, ki so seob glasbi odvijale pred našimi očmi – kot dabi bila hladna vojna le neka epizoda in jespet vse po starem – vlada kapitala, zlorabareligij, manipulacije z množicami in sevedaNEGATIVNA SELEKCIJA. Stvari so ševedno enake, le oblika je drugačna. Peščicavladajočih služi na račun omejenih množic,ki jih omejujejo sami. Ko je bilo koncertakonec, smo bili najprej tiho, potem pa smovso pot do doma razglabljali o tem in onem,kar je bil najbrž tudi eden od namenovobiska koncerta, saj to pač ni samo zabava.Glasbeniki so natančno poustvarili vse, odtona do tona, od zvoka do zvoka. Najboljzanimivo pa je, da je bil kitarist, ki je zelozvesto originalu odigral vse zahtevneGilmourjeve dele, v spremljevalni skupiniisti, ki je igral v bendu za odrom predenaintridesetimi leti – Snowy White, ki vsozgodbo odlično pozna.Leta 2008 so se Pink Floyd v prvotnizasedbi zbrali na stadionu Wembley, kjer sov sklopu koncerta Live Aid za stradajoče vAfriki odigrali štiri skladbe. Po dolgih letihsta si Waters in Gilmour spet segla v roke inmediji so bili polni ugibanj o novi zgodbi.Vendar iz tega žal ni bilo nič, ker je dvameseca po tem dogodku umrl klaviaturistRick Wright. ■

Roger Waters