SRBIJA, BEOGRAD – julij 2015

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime in priimek:

Eva Zlodej (evazlodej@gmail.com)

Čas izmenjave:

od 30.6. do 29.7. 2015

Kraj izmenjave

Na klinično izmenjavo,torej prakso, sem odšla v Beograd, prestolnico Srbije. Srbija ni bila moja prva

izbira, vendar mislim, da ne bi mogla dobiti boljše države za izmenjavo. Prednost Beograda je ta, da

sem se kot Slovenka tam precej lažje in hitreje znašla zaradi podobnega jezika. Ob prihodu sem se

namreč odločila, da bom z domačini govorila v neki svoji verziji srbskega jezika, ki pa se je v tem

mesecu izmenjave neverjetno izboljšala . Druga prednost je ta, da se po mestu precej hitro znajdeš,

ker nimajo kompliciranega sistema javnega prevoza (mislim da so Ljubljanske trole veliko bolj

komplicirane za uporabo kot njihove). Tudi zemljevidi avtobusnih in tramvajskih linij, ki so nalepljeni

na stekla na postajah, so preprosti (edina težava je, da morda na kakšni postaji zemljevida ne boste

našli, ker ga je kdo »odstranil«). Da pa se človek znajde po mestu priporočam, da ima vedno s seboj

en konzervativen papirnat zemljevid (seveda so tudi aplikacije super; priporočam Citymaps2go ).

Vendar pa obvezno še en zemljevid v papirnati obliki (lahko zataji baterija na telefonu, res pa je da

interneta za uporabo te aplikacije ne potrebujete, kar je njena velika prednost). Še en koristen

napotek bi bil, da si vsaj malo pogledate cirilico, ker so imena ulic in ostale stvari napisane pretežno v

cirilici. Če je ne boste znali, se boste vsaj v prvih dneh malce težje znašli, vendar pa brez panike; po

prvem tednu bi jo morali počasi že obvladati ;).

Komunikacija pred izmenjavo

Kakšna 2 meseca pred začetkom izmenjave sem prejela mejl od njihove LEO, Jelene. Napisala mi je

nekaj koristnih informacij, ki so bile vitalne za organizacijo posameznih stvari že pred samo izmenjavo

(da npr. potrebujem brisače, ker jih hostel nima, kakšen je hostel, kakšna oblačila naj prinesem glede

na njihovo vreme in pa kje bom opravljala prakso). Ko pa so uredili še kontaktno osebo zame, mi je pa

tudi on napisal mejl. Z njim sva se dogovorila predvsem glede mojega prihoda v Beograd in pa

prevoza

Sprejem s strani tujih študentov

Zlatko (moja kontaktna oseba) me je prišel iskat na letališče in me zapeljal z avtom do hostla. Tukaj

moram povedati, da vsi niso imeli takšne sreče s prevozom; nekatere kontaktne osebe so jih s prtljago

pospremili do najbližje avtobusne postaje in so se morali poslužiti javnega prevoza. To izgleda nekako

tako kot da bi na nabito polno trolo v Ljubljani moral spraviti 2 kovčka, se voziti z njima in se potem še

od postaje do hostla potruditi, da ju privlečeš s seboj po vročini, ki pa je bila v juliju v Beogradu

mimogrede neznosna (povprečje okrog 37°C). Fino, kajne?

Drugače moja kontaktna oseba ni bila kaj preveč v stiku z mano (ostali so se nam recimo veliko bolj

pogosto pridružili na kakih izletih in ob večerih na pijači). Moram izpostaviti dejstvo, da je mesec julij

za Srbske študente v veliki meri še mesec za izpite (pri njih se izpiti končajo okrog 20. julija). Morda so

zato v drugih mesecih vse kontaktne osebe bolj na razpolago za vse, vendar pa v našem primeru

marsikdo ni bil ravno na voljo. Temu primeren je bil zato tudi socialni program vsaj v prvih 14 dneh

(govorim o programu organiziranem s strani gostiteljev, vendar več o tem v kasnejšem odseku

poročila ).

Naslednja stvar, ki jo je Zlatko naredil je bila, da me je peljal na moj oddelek naslednji dan mojem

prihodu (začela sem 1.7.). Počakal me je v avli hostla, mi pokazal na kateri postaji moram vstopiti na

kateri bus in me peljal do kliničnega centra Srbije, kjer sem opravljala prakso. Tam me je nato

predstavil me je mentorju.

Na koncu je poskrbel tudi za moj prevoz do železniške postaje, ker sem se nazaj vračala z vlakom.

Nastanitev in prehrana

Živeli smo v študenstkem domu na ulici Zdravka Čelara v Beogradu. Če se bo kdo odločal za izlet v

Beograd lastni režiji, se tega hostla resno ne bi priporočala . Sobe so sicer solidne velikosti (2

pograda, vsak ob svoji steni, na sredini prostora 2m ali več; dovolj za telovadit ), na levi strani po

dolžini sobe poleg pograda tudi »pisalna miza« za 3 ljudi. V predsobi na levi trodelna omara, ki je bila

prostorna, na desno vrata v kopalnico. Še največji problem v sobi je bila kopalnica, ki je bila velikosti

okrog 1m*1m (ne pretiravam!). V tej koplanici je bila tuš kabina, WC, umivalnik z ogledalom. Ko si

stopil v tuš kabino, si moral paziti na nisi rok držal previsoko, drugače si s komolci usekal v vrata

kabine. Pri brisanju z brisačo si se moral obrisati še v kabini, obenem si moral imeti vrata kabine imeti

odprta . Pa tudi pred školjko je bilo ravno toliko placa da si stal na mestu z rokami ob telesu; ko si se

hotel obleči po tuširanju, si moral odpreti vrata kopalnice :P.

V sobi ni bilo wifi-ja, možnost precej kur****** wifi-ja je bila v avli (mi smo potem hodili na kavico v 2

lokala, ki sta bila oddaljena 60m in 80m od hostla in uporabljali njihov wifi, ki je bil izjemen :D).

Aja pa ene bolj občutljive dušice, ki so nevajene vročine (npr. Brazilci :P) so se zelo pritoževale, ker v

sobah ni bilo klime (ok moram priznati, da če se jaz ne bi vsako jutro vstajala ob 6.30 in odhajala v

bolnišnico, bi me verjetno to tudi malo bolj motilo). Tako pa mi je vročina pomagala, da sem zjutraj

vstala (kar je prišlo kar precej prav, če nisi spal prav veliko, drugo jutro pa si želel biti v bolnici). Pa

brez heca; že ob 6.30 zjutraj so morale biti temperature preko 20°C (po moji oceni okrog 25°C, tako

da se je do 12h lahko še lepo segrelo na 38°C . In takšen je bil cel mesec.

Jedli smo v eni kavarnici na TMF (tehnični fakulteti), kjer je bila hrana meni osebno dobra. Dobili smo

pa samo kupone za kosilo, tako, da je vseeno precej denarja šlo za hrano (zajtrk, večerja pa še kakšna

stvar vmes za lačne ljudi, kakršna sem sama ).

Delo v bolnišnici oz. inštitutu

Dobila sem željeni oddelek, in sicer ginekologijo in porodništvo. Bila sem na oddelku za zdravljenje

neplodnosti, moj mentor je bil dr. Milan Terzić, predstojnik endokrinološkega oddelka. Na začteku

moram povedati, da sem se na sami izmenjavi naučila ogromno. Sprva sem prisostvovala pregledom

v ambulatnah, UZ pregledom, operacijam in intervencijskim posegom (manjši operativni posegi v

splošni anesteziji v stilu splava, ekplorativne kiretaže, polipektomije...), bila pa sem tudi v porodni sobi

in pa na mojem matičnem oddelku. Sčasoma sem postala malo bolj sitna, saj sem želela tudi sama

kaj početi. Tako sem sama opravila tudi nekaj ginekoloških pregledov pod budnim očesom kakega

zdravnika in pa nekaj UZ. Samostojno sem govorila z nekaj bolnicami, ki so ležale na oddelku (vzela

sem anamnezo in potem njihov primer prediskutirala z enim od zdravnikov). V bolnišnici sem

preživela v povprečju 5-6h dnevno. Moram povedati, da se moj mentor ni brigal niti malo za mene in

za mojo (ne)prisotnost. Torej če bi bila tam ali pa me ne bi bilo, zanj ne bi to pomenilo nobene razlike.

Ker pa sem jaz šla na izmenjavo z namenom, da se nekaj tudi naučim, sem morala zato tečnariti

drugim zdravnikom. Predvsem za 2 zdravnika se je izkazalo, da sta super in sta mi pomagala, da sem

se naučila marsičesa (dr. Dotlićeva in dr. Šljivančanin; vse pohvale in »svaka čast!« ). V pomoč pri

pridobivanju dragocenega znanja mi je bil tudi eden izmed zdravnikov na oddelku, s katerim sem

diskutirala o primerih pacientk. Vsekakor pa moram povedati, da mi je prekleto prav prišlo, da sem se

znala sporazumevati v srbskem jeziku (jezika se prej nikoli nisem učila, je pa res da je v mojem

domačem mestecu precej srbskih priseljencev in se na ta način verjetno podzavestno naučiš

marsikatere besede ). Torej sem pogumno začela »pričati srpski«, ko semprišla v Beograd (ne samo

na oddelku, temveč tudi povsod drugod).

Mentorstvo

Kot že omenjeno, mojemu mentorju je, po domače, »prav dol viselo« ali sem jaz na oddelku ali ne.

Prvi dan mi je rekel, da nima časa in da bova govorila naslednji dan. Tako je bilo tudi naslednji dan in

dan zatem. Mislim, da ste dojeli kam pes taco moli . Lahko povem tudi, da sem s seboj prinesla

darilo za mojo kontaktno osebo in za mojega mentorja. Darilo za mojega mentorja smo nato pojedli

na »National food and drink party«, ker sem ga nosila s seboj v bolnišnico 3 dni zapored in si ni vzel

zame niti minutke časa, da bi mu lahko potisnila tiste kekse v roko. Ko sem ga gnjavila (beri: ko sem

vsak dan hodila v njegovo pisarno, da bi z njim govorila o programu, ki si ga je zamislil zame), mi je

rekel, da bo na koncu podpisal karkoli bom želela. Kar je verjetno odgovor, ki bi ga bila večina

študentov, ki je prišla v Beograd samo na počitnice, pozdravila z velikim veseljem, se nato zasukala za

180° in se odpravila v prvi bar hitet naročat »flašo Jelena«. Mislim, da sem že dovolj jasno napisala,

da sem sama poleg socialnega dela izmenjava iskala tudi dodatne strokovne izkušnje. Torej sem bila v

skladu s tem primorana spraševati druge zdravnike in se njim pridružiti na operacijah in v

ambulantah. Izpostavila sem že 2 zdravnika, ki sta me v času izmenjave naučila največ in vsekakor se

moram za vse kar sem se naučila zahvaliti drugim zdravnikom.

Če torej povzamem; na izmenjavi se lahko naučiš toliko korikor se sam želiš naučiti. Podpisali ti bodo

večinoma vse kar jim boš prinesel za podpisat. Tega ne govorim samo iz lastne izkušnje, ampak sem

lahko razbrala tudi iz pogovorov z ostalimi kolegi.

Socialni program

Kot že omenjeno, smo opravljali izmenjavo ravno v času najbolj mrzlične priprave na izpite in

opravljanja izpitov. Tako da so nam organizirali »National food and drink party«, ene 3 večere so nas

peljali na sladoled, na jazz festival in na kako pijačo, potem je pa z njihove strani sledilo precejšnje

zatišje. Vendar so se pa v drugem delu meseca bolj potrudili; šli smo namreč v živalski vrt, Hišo cvetja,

kjer leži Tito, Botanični vrt, Royal Complex, na goro Avala, organizirali so izlet v Novi Sad, zadnji

vikend pa smo šli na 2-dnevni izlet v Zlatibor, kjer smo prespali v soboto in se vrnili v Beograd v

nedeljo zvečer.Vsi izleti so bili poljubni (prijavil si se in šel, če si sam tako želel).

Kljub temu smo si pa velik del socialnega programa organizirali sami (skupinice ljudi so hodile na

izlete v okoliške države; Makedonijo, Bosno, Črno goro, nekateri so šli tudi v Budimpešto in Italijo).

Sami smo si organizirali izlet v Golubac, ki takrat ni bil najboljša izbira, ker ni bilo tam ničesar

vrednega ogleda, tako da tega ne bi ravno priporočala in pa izlet v Novi Sad ravno v času EXIT

festivala . Izlet v Novi Sad je sledil še enkrat v organizaciji Srbov v naseldnjem vikendu.

Vsekakor daleč najboljši del izmenjave, ker spoznaš toliko nepozadbnih ljudi in (vsaj upam) stkeš

številna prijateljstva, ki se ne končajo z zadnjim dnem izmenjave.

Prevoz

Jaz sem kupila obojesmerno vozovnico za letalo, ki je stala 115€. Kupila sem jo v začetku aprila, ko

sem izvedela, da sem sprejeta na izmenjavo.Nas izmenjavi sem se nato odločila, da se bom vrnila

prej, ker sem brihtno kupila vozovnico za povratek za 1. avgusta, vsi pa so odhajali prej (28., 29., 30.

Julija). Pazite pri pogojih izmenjave. Piše vam, da vam IFMSA krije samo 28 dni nastanitve, ostalo je

potrebno doplačati (nekako sem jaz to narobe preračunala in bi si tako morala sama plačati še

dodatne 4 nočitve). To bi še mogoče šlo, ker pa so moji kolegi vsi odhajali, sem jaz kupila karto za vlak

za predčasen povratek v Slovenijo (25€). Vseeno bi priporočala potovanje z letalom, ker je vožnja z

letalom dolga 1h 20 min, vožnja z vlakom pa skoraj 10h! Pa tako velike razlike v ceni spet ni.

Po mestu smo potovali z javnih prevozom (stane okrog 30 € za cel mesec in se resnično najbolj splača;

če te dobijo da se »šlepaš« na troli je lahko kazen okrog 50€). Po drugi strani se ti pa za vsako vožnjo

tudi ne splača karte kupovat, ker pride veliko dražje, morate pa se zavedati, da boste veliko

uporabljali avtobuse in tramvaje.

Splošna ocena izmenjave

Veliko pritožb nimam; najbolj se bila razočarana nad mentorjem, vendar pa se je vse skupaj takoj

dobro izteklo, da sploh ni važno kakšen je bil on . Na koncu te tudi vročina v mestu in majhna

kopalnica ne motita, ker se tako zabavaš na vseh izletih, posedanju v barih in žurkah, ki se jih udeležiš

z ostalimi kolegi z izmenjave! Vsekakor je družba tista, ki naredi vse skupaj posebno :D

Dodaten plus: povadila sem angleščino in se naučila srbščine v veliki meri (kakšna slovenska beseda

mi je še ušla, drugače pa je bila moja govorica pretežno srbska ob koncu izmenjave ;)).

Približna razdelitev stroškov

Obojesmerna letalska karta (LJ-BEO-LJ): 115€ pri družbi AirSerbia (prtljaga max 23 ali 25kg, ročna

8kg)

Enosmerna karta za vlak LJ-BEO / BEO-LJ :25€

Karta za javni prevoz v Beogradu: 30€

Prehrana je bila moj največji strošek (tudi restavracije so vštete): okrog 250€

Družabni program z vsemi izleti in alkoholom (ne pijem veliko: 1-2 pivi na večer, če pijem): 130-140€

(drugim je to verjetno predstavljalo veliko večji strošek)

Če torej povzamem, vsi stroški, ki sem jih imela z izmenjavo, bi se vrteli med 800-850€ (sem je vštet

prevoz in 200€, ki sem jih plačala DŠMS-ju); v samem Beogradu sem zapravila okrog 450€

*Vendar pa so tudi kolegi, ki so pili precej več od mene zapravili mogoče le kakšnih 50€ več, ker je

cena Jelena (zelo dobro srbsko pivo) 0,5€-0,75€ v trgovini in okrog 1€ v barih(govorim o 0,5litra piva)

SLIKOVNO GRADIVO :

Slika 1: Izlet na Kadinjači

Slika 2: Na vlaku na Mokri gori